Ujeti v megli

S polžjo hitrostjo se zaključuje še en naporen teden, teden, ki je bil nagrajujoč in hkrati težaven.

Začnimo najprej s slabimi stvarmi.
Recimo s podočnjaki.
Ko bi bili teli moji srčkani črni krogci pod očmi rezultat nenadzorovanega žuranja, se sploh ne bi pritoževala. Tako pa so zgolj posledica zgodnjega vstajanja, ker nas prav vsak dan zjutraj čaka ta ali ona konferenca ali pa zgolj redno predavanje. Ker mi je sreča mila, sem zadnje par dni primorana obiskovati tudi vsa zadnja večerna predavanja.
Raztresen urnik nadalje podkrepijo še predavanja iz predmeta Kavkaz in Osrednja Azija, ki zahtevajo poglobljeno poznavanje obeh regij in so me že prikovala za knjige. Trenutna tema še vedno Kazahstan, jutri nadaljujem z Uzbekistanom.

Poleg tega smo vsi nekako raztreseni sem in tja. Daniele se je za en teden odšel učit domov v južno Italijo, ker ga čaka naporen izpit iz zgodovine Balkana in potrebuje popoln mir. Beata jutri odpotuje na Poljsko zaradi smrti v družini, ker nas je vse spravilo nekako v čemerno razpoloženje. Roman bo, iz sicer bolj pozitivnih razlogov, kmalu odšel proti Milanu, kjer bo pričakal svojo punco. Francesca dobi obiske iz Rima in panično pospravlja stanovanje. Tako ostaneva sami z Giulio bolj kot ne ujeti v tem nesrečnem, v megli utopljenem Forliju.

Ampak vsaka težka situacija ima svoj smisel in nauk. Zadnje nekaj dni intenzivno premišljujem o svoji osebni akademski rasti. Brez trohice dvoma lahko trdim, da sem se v teh štirih mesecih v Italiji naučila več kot prej v treh letih slovenskega dodiplomskega študija. Zgoščen sistem predavanj človeka prisili, da v kratkem času usvoji resnično osupljivo količno novega znanja. Pisala sem že o našem glavnem izpitu iz ekonomskih reform in narodnostih politik Vzhodne Evrope. Sto let kompleksne zgodovine še bolj kompleksne regije je bilo treba v nekaj tednih stlačiti v naše glave, ker brez dobre podlage ne bi mogli nikamor naprej. In vendar so se mi vsa ta premnoga dejstva usidrala globoko v možgane in sedaj čepijo tam v pripravljenosti, da jih uporabim. Moje znanje ruščine se je več kot podvojilo od lani (če lahko merimo znanje jezika v števlikah, se razume), zadnja jezikovna muha pa je hrvaščina, kjer tudi opazim znaten napredek.

Z veseljem ugotavljam, da se je moja finančna investicija (in investicija mojih staršev) obrestovala. Brez dvoma je najboljša stvar, ki jo denar lahko kupi, izobrazba.

Lepo vas pozdravlja kanček bolj izobražena, izmučena, ampak vedno vaša,

Ajda

Prijatelji

Tekom bloga sem že pisala o izjemnih posameznikih, ki sem jih do sedaj srečala v Italiji, tokrat pa bom tej temi posvetila celoten prispevek.

Zadnje čase namreč naša prijateljstva dobivajo izjemne razsežnosti. Mogoče je vse skupaj zgolj posledica osamljenosti, ki jo občasno čutimo vsi migrantski študentje, pa vendar sem do sedaj le redko čutila tako vzajemno spoštovanje in globoko prijateljstvo.

Res je, da večino večerov preživimo skupaj, Roman, Francesca, Giulia, Daniele, Beata in jaz, vendar zagotovo lahko trdim, da ne gre zgolj za površinsko preživljanje skupnega časa, temveč za grajenje naših odnosov na vzajemni simpatičnosti. Z lahkoto smo združili italijansko, poljsko, ukrajinsko in slovensko kulturo v en čudovit multikulturni brikolaž.

Pretekli teden me je na primer presenetil Roman, ki se je do sedaj kazal za najbolj ciničnega v naši družbi. Potem pa je iznenada postal dober poslušalec, ki mu lahko zaupaš svoje probleme in dobiš potem v zameno še koristen nasvet.
Danes sem bila na kavi pri Beati, ki je, resnici na ljubo, prišla v našo družbo nekoliko po naključju. In vendar je navzven tiha princeska v resnici zelo empatično in simpatično bitje z močno osebnostjo in ostro pametjo.

Po drugi strani pa pri prijateljstvih ne gre zgolj za to, da se z nekom zabavaš in klepetaš v prostem času, temveč tudi za reševanje konfliktov. Včeraj sva imeli s Francesco manjši nesporazum, sicer nič strašnega, ampak moram priznati, da sem bila nekoliko huda nanjo, ker sem imela občutek, da preživlja več časa z mojim fantom kot jaz sama. In vendar me je zjutraj pričakalo dolgo sporočilo, v katerem mi je razložila celotno situacijo in se opravičila za nesporazum. Gesta me je resnično prijetno presenetila, kajti le redko kdo se je zmožen opravičiti zgolj za nesporazum. Tako sva se obe pogovorili in razrešili situacijo, kar je še bolj utrdilo najino prijateljstvo.

Danes zvečer tako gostim svojo drugo skupno večerjo, ker sem čez vikend sama v stanovanju in si lahko privoščimo malce razgrajanja. Nič ni lepšega kot dobra večerja v krogu dobrih prijateljev.

Nil ego contulerim jocundo sanus amico. Horace
(Nič mi ni ljubše od dragega prijatelja.)

Lepo vas pozdravlja prijateljska in vedno vaša,

Ajda

Odklop

Izpitno obdobje je za nami in že se bliža drugi semester in z njim novi izzivi.
Zato je bilo vsekakor nujno izkoristiti prosti vikend in ga zapolniti z zabavami.

V četrtek, ko smo vsi člani stalne šestčlanske zasedbe opravili z izpiti, smo se za začetek dobili pri Romanu. Srečni gospodič je namreč en mesec sam v stanovanju, ker so se njegovi slovaški sostanovalci odločili, da bodo podaljšali svoje počitnice. Jako ugodno tudi za nas, ker imamo do februarja na voljo krasno stanovanje v samem centru mesta.
Večer se je nadaljeval z igranjem lažnivca, kjer smo tri dekleta na koncu obupale in se družno proglasile za poraženke. Nič hudega, kdor nima sreče v kartah, jo ima v ljubezni. ;)

Ker se nam še ni ljubilo domov, smo se odpravili testirat forlijsko nočno življenje s poudarkom na diskotekah. Našli smo lokal Mash-up z obupno glasbo in naborom zelo nesprejemljivih predstavnikov nasprotnega spola. Ker testiranje ni testiranje, če raziskave ne opraviš do konca, smo v lokalu vztrajali do tretje ure zjutraj in poplesavali na disko hite prejšnjega desetletja (2000-2010). Podrobnejši opis si zaslužijo zgoraj navedeni 'nesprejemljivi predstavniki nasprotnega spola'. Forlijski fantje, ki so si med sabo na las podobni, imajo za sabo veliko preveč ur fitnesa, so navdušeni nad oprijetimi majčkami in imajo neznosno slabe tehnike osvajanja deklet. Tipično jih najdemo ob robu plesišča, kjer oprezajo za dekleti, in le občasno kdo poizkusi svojo srečo pri kakšnem bolj pijanem dekletu. Včasih ima ta pogumnež tudi srečo in potem vsi ostali fantje zavidljivo vzdihujejo in poizkušajo najti dekle, ki bi bilo še bolj pijano od prejšnjega.

Petkovo dopoldne smo preprosto prespali in se med zajtrkom, ki je mejil že na kosilo, dogovorili, da tudi ta dan ne bo ostal neprežuran.
Začeli smo ob 10h zvečer, ko smo se na mojo pobudo zašli na delta blues koncertu. Skoraj že šokantni dogodek za Forli (kvalitetna ne-mainstream glasba) je bil dobro obiskan in ostali smo skoraj do konca koncerta. Druga postaja večera je bil lokal Oltremodo, ki vsak petek gosti karaoke. Tam smo se srečali še s preostalimi sošolci in kot krono večera skupaj zapeli Toxic Britney Spears. Šele po peti uri zjutraj smo se začeli odpravljati proti domu.

Sobota je minila bolj ležerno, ker smo nenazadnje morali dopustiti našim telesom, da se rehabilitirajo. Zato smo se šele popoldne namenili v Bologno, kjer smo nameravali zapraviti večje količine denarja na razprodajah. Žal se je naša pustolovščina končala s premočenimi čevlji, 0 nakupovalnimi vrečkami v rokah in z živčnim zlomom zaradi neznanskega števila pod nogami motajočih se turistov.
Razočaranje smo utopili z mini slivovim vinom, ki smo ga pred večerjo dobili v kitajski restavraciji. Pri Kitajcu je vegetarijanska izbira sicer bolj slaba, sem se pa zato naučila celo kopico italijanskih besed za različne tipe mesa.

Bomo videli, kaj nam bo prinesel naslednji teden. :)

Lepo vas pozdravlja še vedno malce neprespana, ampak vedno vaša,

ajda

Predizpitni maraton

Še jutri, res samo še jutri, potem sem pa za prvi semester opravila z izpiti!
Zadnje dni v Forliju vlada norišnica. Po veselih snidenjih nas je vse zajela predizpitna mrzlica in že nekaj dni zapored sedimo za kupi skript, z markerji počečkanih člakov, izpiskov, izpiskov iz izpiskov in izpiskov iz izpiskov iz izpiskov. Skratka kaos.

Z ruščino smo se soočili v ponedeljek in moram reči, da je bil izpit precej zahteven. Dve uri in pol spreganja glagolov in sklanjanja samostalnikov ter obveznega lovljenja pozabljenih ruskih besed po možganih človeka izčrpa. Tako sva se s Francesco odločili za sproščujoč klepet in kosilo, ko sem že dobila Beatino sporočilo, da se dobimo popoldne pri njej. Razlog - študijska skupina za pripravo na naslednji izpit.
Odlašanje bi bilo lahko usodno, zato sem skočila domov po tisto tono zapiskov in hop k Beati na ponavljanje vseh možnih narodnostnih politik Poljske, Češkoslovaške, Romunije, Bolgarije, Jugoslavije, Sovjetske zveze...
In to je bil zgolj ponedeljek. V torek je sledilo skupno ponavljanje vseh možnih ekonomskih reform Poljske, Češkoslovaške, Romunije, Bolgarije, Jugoslavije, Sovjetske zveze...

Zadnje tri dni si v glavo tlačim neznosne količine podatkov, ki mi bodo nekoč 'absolutno prišli prav'. Na primer program madžarskega Novega ekonomskega mehanizma iz leta 1968 se bo gotovo zasidral v moji glavi za vekomaj.

Na žalost sem ena tistih redkih študentov, ki se do danes ni spoznavala z vznemirljivo zgodovino Vzhodne Evrope, kaj šele z ekonomijo, mednarodnimi odnosi ali politko te regije. Samo božji previdnosti in slovenskemu šolstvu se lahko zahvalim, da mi je v betici ostalo nekaj usedlin zgodovine Jugoslavije in bežnih spominov na slovenske kmečke stranke iz poznega 19. stoletja.

Se pa ponosno trkam po prsih pri izgovorjavi vseh možnih imen voditeljev držav vzhodnega bloka. Počitnikovanje pri južnih sosedih in enomesečno obiskovanje lektorata iz poljščine se več kot obrestujeta.
Tako. Moj dan se zaključuje s pordelimi očmi od srfanja po zgodovinsko razgledani Wikipedii, razbolelimi komolci od naslanjanja na mizo in z domačo trenirko, ki dobro prenaša moje obiske hladilnika med pavzami.

Lepo vas pozdravlja vseznalska, od učenja že malce nora, ampak vedno vaša,

Ajda

Nazaj jazaN

Hkrati z mano si je tudi blog privoščil krajše počitnice, sedaj pa se oba vračava nazaj v Forli, polna moči in vreč s hrano, ki sem jih pritovorila od doma.

Ampak pojdimo lepo po vrsti.
21. decembra so se začele naše dolgo pričakovane zimske počitnice, kar je pomenilo, da se lahko za prihajajoče izpite učimo doma, v krogu svojih bližnjih, in ne v forlijski knjižnici. Tako smo se po slavni 'Zabavi ob koncu sveta', ki si je definitivno zaslužila vzdevek legendarna, razkropili po Evropi. Mi smo se s slovenskim erazmusovcem Danom, njegovo punco in mojo dobro prijateljico Francesco nabasali v avto in se odpravili proti Benetkam, Trevisu in končno Ljubljani. Za vse ljubitelje letališč: pri dostopu do Trevisa je priporočljiv dober zemljevid in znanje italijanščine, drugače lahko kot midva z Danom končate v Ponte di Piave, Oderzu in končno v Pordenoneju, namesto na glavni avtocesti. Po nekaj ovinkih sva se le uspešno znašla na poti do Trsta in v večernih urah zajadrala v Ljubljano.

Praznična sreča je trajala 3 tedne, zajemala pa je žal veliko učenja in na srečo tudi dobre hrane, druženja z družino, druženja s prijatelji, koncerte Severe Gjurin, Katalene in Neomi ter veliko preigranih družabnih iger. Poleg tega sem si privoščila tudi res sproščujočo Thai yoga masažo pri Marini, mojstrici navedene masažne tehnike, kar me je fizično pripravilo na izpite v prihajajočem tednu.

Tudi sam prehod v novo leto je bil skrajno nenavaden. Dogovorila sem se z dolgoletno prijateljico, da bova pri njej preživeli en spročujoč novoletni večer ob vinu in piškotih. Težko sicer rečem, da se to ni zgodilo, sem pa pred tem prav za tiste tri ure okoli polnoči obiskala in na novo spoznala njene simpatične sorodnike, kjer smo se basali s palačinkami in komentirali vaške ognjemete oz. lahko bi rekli tudi ognjene vojne. Ko smo bili vsi pocmokani in obsuti z dobrimi novoletnimi željami, se je začel drugi del večera, ki je dejansko vseboval dobro vino in super domače piškote. Več kot uspešno!

Včeraj se je tako zaključil oddih in danes smo se v dopoldanskih urah že veselo vozili proti drugemu domu. Po obveznem razpakiranju, nakupu hrane za prihajajoči teden in čvekanju s cimrami, se že pripravljam na najbolj vznemirljiv in težko pričakovan trenutek: snidenje s prijatelji. Zopet se obeta dolg večer, ki ga osebno nameravam podkrepiti z mandlji v čokoladi in medico. Kaj bodo s sabo prinesli ostali, je še presenečenje.

Za vse zveste bralce: upam, da ste tale oddih preživeli vsaj pol tako lepo kot jaz, hkrati pa vam želim mnogo nagrajujočih preizkušenj v tekočem letu!

Lepo vas pozdravlja post-praznična, še vedno študiozna, popotniška, ampak vedno vaša,

Ajda