Sprehodi po Kaunasu

Zadnje čase me kdaj pa kdaj muči dolgočasje. Vsi poznamo tiste zaspane sobote, ko preveč zijamo v računalnik in smo kar nekako utrujeni, čeprav cel dan ne počnemo nič.
Jaz ponavadi ob takih dneh ustvarjam, kvačkam, tečem ali se zabavam s kakšnim cirkuškim trikom. Tukaj žal nimam ne kvačke, ne ustvarjalnih pripomočkov, moji tekaški čevlji pa so še vedno v Sloveniji, skupaj s poi in slacklineom. Zatorej sem se morala omisliti nov hobi, ki bi učinkovito pregnal dolgčas.
Medtem ko me oči že pošteno bolijo od ekrana (ker študijsko gradivo berem kar z računalnika) in se iz minute v minuto bolj krivo držim, me prešine. Sprehod! To mi bo pognalo kri po žilah in prevetrilo možgane. Samo kaj pa naj storim z ustvarjalno žilico? Že vem! Fotoaparat.
In tako si dam slušalke v ušesa, se prepustim glasbi in se odpravim odkrivat Kaunas skozi fotografski objektiv. Nisem blazno talentirana fotografinja, nimam osnov s področja fotografije in nimam dobrega fotoaparata. Izkoristim lahko le to, kar imam na voljo: digitalni Nikon, malce občutka za estetiko in kanček pomoči v postprodukciji.
S svojimi sprehodi bom tako lahko dodobra spoznala Kaunas, zaenkrat pa sem uspela pridelati tole:

Lepo vas pozdravlja sprehajalna, malce umetniška, prevetrena, ampak vedno vaša,

Ajda

Potovalna mrzlica

Tukaj na severu že veselo krmarimo med akademskimi obveznostmi, kar pa nam ne preprečuje občasih pobegov iz Kaunasa. Ker cele dneve prečepimo za knjigami, si za vikende lahko privoščimo male avanturistične poslastice.

POSLASTICA ŠT. 1: L'VIV
Čez dva tedna nas čaka prvi pobeg čez mejo, oziroma čez dve meji (litvansko-poljsko in poljsko-ukrajinsko). Druščina treh prijateljic se odpravlja na obisk k pogrešanemu četrtemu prijatelju Romanu. Kot sem že omenila, je moral Roman zapustiti Kaunas in oditi nazaj v Lviv skrbeti za bolnega očeta. Zatorej nas ni bilo potrebno posebej prepričevati naj obiščemo to zahodno prestolnico Ukrajine. Ena dva tri in hostel je rezerviran, odhodi avtobusov shranjeni v zadnji del možganov in načrti za ogled mesta skovani.
Plus točke? Avtobus vozi do Lviva in iz Lviva ponoči, tako da se na pot odpravljamo v petek zvečer in vračamo v nedeljo ponoči. Druga plus točka je hostel/hotel, kjer smo rezervirale privatno sobo s kopalnico za tri osebe za.... 7€ po glavi. Hotel se nahaja v samem centru in ponuja kosilo za 1€. Ljubim Ukrajino!

POSLASTICA ŠT. 2: MINSK
Po tednih premišljevanja in odločanja in premlevanja smo se končno odločili osvojiti še prestolnico Belorusije - Minsk! Razlog za odlašanje so bile zgolj birokratske nevšečnosti imenovane viza. Najbolj zabavni del cele prigode so obiski agencije, kjer sva z Giulio v ruščini razlagali, kaj potrebujemo in do kdaj in kam in kako. Danes smo končno dosegli soglasje. 3 Italijanke ter 2 Slovenki (v resnici 1 Slovenka in 1 Slovakinja) bomo naročile skupnsko vizo za borih 100LT po osebi (cca. 30€) in se prvi vikend oktobra podale na dvodnevni obisk Minska. Zgodba se tukaj ponavlja - avtobus Kaunas-Minsk vozi takisto ponoči in to celo vsak dan v tednu, kar zopet pomeni lagodno soboto in nedeljo v prestolnici. Komaj čakam, da osvojim tole Belorusijo, če se mi je že lani tako grdo izmaknila!

POSLASTICA ŠT. 3: ISLANDIJA
Po dveh manjših pobegih me točno čez mesec dni čaka glavni pobeg - potovanje na Islandijo. Ob vseh državah bivšega sovjetskega bloka morda Islandija res zveni malce izven konteksta, vendar sem se mesec dni nazaj povsem spontano odločila pridružiti se staršema na potovanju po tem severnem otoku. Gospod in gospa "starš" potujeta tja z agencijo, jaz pa samostojno prikrmarim z raznimi nizkocenovci preko Londona. Tudi v hostlu bivam v lastni režiji, bomo pa s staršema skupaj potovali po Islandiji in odkrivali lepote te severnjaške lepotice. Prav zares upam, da bo Islandija vrhunec mojega letošnjega potovalnega nabora, saj s sezono 2014 štartam v bistvu že decembra, ko greva s prijateljico Francesco praznovati novo leto v Gruzijo.

Veselim se že pisanja poročil z vseh zgoraj omenjenih krajev. Konec koncev je bistvo mojega življenja potovati in videti svet, zatorej imam vse razloge za brezmejno veselje. :) Za nekaj mesecev bom pač pozabila na finance, pač carpe diem ali v moderni verziji - yolo!

Lepo vas pozdravlja avanturistična, nestrpna, popotniška in vedno vaša,

Ajda

Razno

Po klasičnih začetnih preprekah se sedaj vsi že ležerno sprehajamo po Kaunasu, mestu, ki smo ga že začeli klicati dom. Naše sobice v študentskem domu postajajo domačne, litovščina simpatična in mestna infrastruktura logična.
Kljub temu pa se mi je v spomin vtisnilo par prijetnih in manj prijetnih dogodviščin.

Ena takih dogodivščin je vsakodnevno soočanje s hordami packov v kuhinji. Res se trudim biti nepristranska in kar najmanj ksenofobna, a dejstvo je, da največ umazanije za sabo puščajo Turki. Po treh tednih neprestanega opazovanja sem le za njimi našla grmade ponev z litri starega olja za cvrtje, jedilno mizo polno starega kruha, marmelad in lončkov za kuhanje kave ter nenazadnje gore posode v koritu, ki milo čakajo na dušo, ki se jih bo spravila čistiti. Največji šok zame je bil nek Azerbajdžanec, ki je nonšalantno pomival ponev, medtem ko mu je voda tekla preko korita na tla. Pri tem ni niti trznil in ko ga je kolegica opomnila, da je kuhinja skupna in da mora pospraviti za sabo, je malce ogorčeno zmignil z rameni in z enim zamahom 'pobrisal' poplavo. Neverjetno.

Druga taka zgodba se dogaja v učilnici. Končno sem se odločila, da izberem predmet, ki sicer ni na moji prednostni listi, pa vendar predavatelj noro dobro predava in teme so zanimive. Nisem pa mogla mimo manjše podrobnosti. V učilnici sedi brhka litvanska deklina, ki neprestano postavlja bizarno neumna vprašanja in se pri vsem tem dolgočasi, zmrduje, si po telefonu dopisuje z nekom ali pa si pili nohte. S kolegico se začneva spraševati, kaj tale primerek z manekenskih brvi sploh počne na univerzi, nakar nama je hitro postalo jasno. Izmenjava privat štosov s profesorjem, hihitanje in neprikrito flirtanje nama je dalo vedeti, da nadebudna študentka po vsej verjetnosti spi s profesorjem. Vem, huda obtožba, ampak po verigi dokazov je to daleč najbolj logičen zaključek. Res, neverjetno.

Tretja zgodba se tiče Rusov. Da razčistimo - rusko se učim že iz časov srednje šole, ukvarjam se z rusko manjšino v Latviji, imam dobre ruske prijatelje. Pa vendar vedno bolj bode v oči dejstvo, da je povprečen Rus precej nerazgledan, nadut in šovinističen. Brez skrbi, bom ponudila primer. Za začetek bi omenila samo teorijo nekega našega profesorja, ki po mojem lepo povzame problem povprečenga Rusa. Ta profesor trdi, da Rusi nikdar niso šli čez t.i. psihološki 'nürenberški' proces, tako kot je to storila Nemčija. Rusi se še danes niso v celoti pripravljeni soočiti s sovjetsko dediščino. Res je, niso zgolj in samo Rusi krivi za napake Sovjetske zveze, ampak dejstvo je, da so leta 1991 prevzeli sedež Sovjetske zveze v Združenih narodih in če na ta način prevzameš mesto propadle države, prevzameš tudi njeno dediščino, dobro in slabo. Rusi pa s kar največjim užitkom pozabljajo na slabo dediščino, na deportacije miljonov ljudi iz obrobnih republik, rusifikacijo, zatiranje avtonomnosti in kulturne edinstvenosti svojih republik, itd. Da sedaj ponudim primer. V našem študentskem domu se nahaja fant z imenom Konstantin. Kostja z največjim užitkom opominja Kazakhstance, Ukrajince in Azerbajdžance, da so pravzaprav njegovi bratje, da so povezani preko dediščine velikega imperija. Po drugi strani je včeraj govoril o Rusiji kot pobudnici panslavizma in kako je to ena super ideja. Nakar si nikakor ne more zapomniti, da je Martina Slovakinja in jaz Slovenka, ker nenazadnje sta to dve majhni in povsem nepomembni državici, ki bi v resnici morali biti pod okriljem Rusije. Žal Kostja ni edini, ki takole navdušeno razlaga, kako je Rusija povsem nedolžna državica in kako jo Amerika neprestano želi očrniti pred svetovno javnostjo. V tem trenutku imam strašne težave braniti Rusijo in Ruse, saj vse bolj čutim ogorčenje in ranjen ponos Litvancev, Latvijcev in Estoncev. Morda pa gre za lojalnost malim in neopaženim republikam. Bistvo je, da moram dobro premisliti situacijo.

Končala bom na bolj rožnati strani. Ta mesec mineva 10 let odkar sem se odločila postati vegetarijanka. In če pogledam nazaj, je bila to zame gotovo ena najboljših odločitev v življenju. Seveda ne gre brez težav, kot so neprestano ponujanje ribe za brezmesno kosilo, teženje peščice mesojedcev in iskanje tiste ene uboge pice margerite, kot da bi želela na ulici kupiti fois gras. Pa vendar sem včeraj obletnici na čas priredila mini vegi piknik za kolege in vsi smo se veselo mastili s haloumijem, zelenjavo z žara in okusno solato s feto. Za krono večera so mi prijatelji zapeli vse najboljše v vegi-obletnica različici. Krasno!

Tukaj v Kaunasu nam ni dolgčas in vsi smo že do pasu v predavanjih in delu.

Lepo vas pozdravlja začudena, pretresena, vegetarijanska, ampak vedno vaša,

Ajda

Izletkamo še naprej!

Saj veste, kaj pravijo - še en vikend, še ena pustolovščina.
Tokratna destinacija je bila litvanska prestolnica Vilnius (schnellkurs: Litva=Vilnius, Latvija=Riga, Estonija=Tallinn). Vilnius me pozna že od lani, tako da sva se oba veselila snidenja.
Na pot smo se odpravili z ostalimi mednarodnimi študenti, ker smo imeli poleg ogleda Vilniusa organiziran še ogled mesteca Trakai z gradom.

Prva postaja torej Trakai. Več kot odličen začetek! Vreme je lepo, jutro se počasi preveša v prekrasen dan, mesto je urejeno, grad lepo prenovljen, jezero bleščeče in mirno. Edino, kar malce kvari voljo, so množice turistov v gradu. Ker pa smo tudi sami ena izmed teh množic, se ne smemo preveč pritoževati. Tako počasi stopicamo po gradu litvanskega kneza Vytautasa, ki je übercar v Litvi in ga vsi poznajo. Na poti nazaj od gradu do mesta se zvrsti cela množica raznih 'podjetnikov': starejša gospa prodaja domače piroške, neka babica ponuja sveže nabrane maline, tretja gospa borovnice, star dedek ubira takte po harmoniki, medtem ko mlad fantič zvižga na flavto. Prav očarljivo!

Po kosilu se odpravimo naprej v prestolnico, kjer se lepo vreme nadaljuje. Mogoče se sprašujete, zakaj neprestano omenjam vreme, ampak ko bi le v vedeli, kaj vse sem preživela februarja 2012! Dva tedna neprestanega snega, dežja, megle in vetra sta me prepričala v to, da Baltik sploh ne pozna alternative. Ko pa vidiš Litvo dobesedno v vsem svojem sijaju, s temperaturami nad 20°, se ti čisto zmeša. Meni se je. Zato mi morate oprostiti. Tako ali tako bom kmalu pisala dolge odisejade o baltski zimi.

Kakorkoli, čakalo nas je 3 ure vodenja po mestu, ki me je zopet očaralo s svojo romantično preproščino in neustavljivim baltskim karakterjem. Tako takoj za obiskom Klaipede in Nide močno priporočam tudi Vilnius, ki zaenkrat kraljuje na prvem mestu baltskih prestolnic. Mesto ponuja precej - baročno arhitekturo, obvezen gradič na vrhu hriba, obnovljene cerkve, ki jim ni videti konca, tržnice, polne sovjetskih spominkov, moderne in simpatično rustikalne trgovinice, čokoladnice in restavracije, židovsko četrt, muzej Adama Mickiewicza, samooklicano in malce noro republiko Užupis, velike trge in široke promenade.

Zvečer ostanemo v mestu in preizkusimo še nočno življenje, ki ponuja veliko. Sicer je scena usmerjena bolj v diskoteke in klube, katerim se poskušam v velikem loku ogniti, vendar je moč najti tudi precej malih lokalčkov, pubov in jazz kotičkov za bolj subtilne dušice. V zgodnjih jutranjih urah utrujeni popadamo v postelje in odsmrčino v popoldne.
Vilnius nas sicer tokrat hoče malce prestrašiti z dežjem, ampak kmalu obupa in nas časti s še eno rundo sonca. Za začetek poskušamo najti sovjetsko tržnico, ki pa se zapre pred našimi očmi, zato odrinemo nazaj v center in se sončimo v parku. Najbolj vztrajni se povzpnemo na Grič treh križev, od koder se Vilnius razteza v vsej svoji krasoti.

Nato dan postane beden. Na avtobusu nazaj ugotovim, da sem nekje na poti izgubila svoj ipod, zvečer pa nas Roman razžalosti z novico, da je primoran vzeti prosto študijsko leto zaradi bolezni očeta in gre nazaj domov. Situacija je dokaj depresivna, za nameček pa je v Kaunasu začelo deževati.

Dovolj vremena in slabih novic zaenkrat.

Lepo vas pozdravlja malce jezna, zelo žalostna, ampak vedno vaša,

Ajda