Babje žurke

Za vse, ki ne veste, danes je dan sv. Andreja. Zakaj je to pomembno? Ker se na Poljskem na predvečer tega dne zberejo dekleta in si prerokujejo, s kom se bodo poročile in kdaj.

Pod vplivom naših Poljakinj smo tudi v Forliju podlegle tej tradiciji in včeraj zvečer se je kopica deklet zbrala v velikem stanovanju, da bi izvedele vse o svoji prihodnosti. Prava babja zabava obsega kopico sladkarij, martini, čvekanje o razno raznih zadevah in obilico smeha, seveda pa ni šlo brez obveznega prerokovanja in čaranja.

Prva aktivnost večera je bilo prerokovanje iz voska. Tekoč vosek je potrebno zliti skozi uho starega ključa v vodo, kjer se vosek strdi in potem iz sence, ki jo meče vosek, ugotoviš, kakšna je tvoja prihodnost. Jaz sem dobila ribo/jagodo/konjevo glavo. Trenutno si še poskušam interpretirati vse simbole.

Drugo prerokovanje je zadevalo imena naših bodočih mož. Na kartonasto srce je gostiteljica napisala različna imena in potem smo po vrsti z druge strani prebodle srce z risalnim žebljičkom in ugotovile, katero ime smo prebodle. Moj bodoči izbranec je tako postal Jurij in ker veljajo tudi nacionalne različice, to lahko pomeni tudi Jura, Jure, George ali Giorgio. Bomo videli.

Pod točko tri smo si vse sezule levi čevelj in se razvrstile po starosti. Nato smo od vrat do vrat polagale čevlje v neprekinjeno črto in dekle, katere čevelj se je prvi dotaknil nasprotnih vrat, se bo prvo poročilo. Moj čevelj je na srečo pristal nekje v sredini.

Za konec smo izkoristile prisotnost dveh deklet s Kavkaza (Gruzijke in Armenke) in se lotile še šloganja iz zoca. Dekleti sta vsaki pogledali v skodelico in zame ugotovili, da bom verjetno na visokem položaju in da mi bodo ljudje sledili, videli pa sta tudi veliko zajcev v mojem zocu. Meni se zdi to kar v redu prihodnost. Zajci pa to.

Skratka, za en večer sem izvedela veliko novih stvari in sedaj čakam, da se od nekje prikaže Đorđe in da me obkoli kopica kuncev. S prihodnostjo je tako - ponavadi te preseneti.

Pozdravlja vas tradicionalna, s prihodnostjo zasuta, ampak vedno vaša,

Ajda

Tvegaj

Včasih se zgodi, da se ne smeš jemati preveč resno, hkrati pa moraš z vso resnostjo vzeti življenje, ki je še pred tabo. Ko se znajdeš v tej kontradiktorni situaciji, je edini izhod ta, da tvegaš.

Tako sem pol leta nazaj tvegala in se prijavila na magistrski program MIREES. Zanimivo je, da sem točno ta program imela v mislih že na začetku svojega univerzitetnega izobraževanja, potem pa je zadeva kar nekako potonila v mojo podzavest, dokler se ni reinkarnirala v obliki dokončne prijave.

Do 1. oktobra sem 22 let živela s svojo družino na isti lokaciji. Res je, da sem tvegala in se odpravila v Ljubljano v srednjo šolo, za kar mi nikoli ni bilo žal. Res je, da sem dolgo časa premišljevala o študiju v tujini. Res je, da veliko potujem in obožujem nove izkušnje.
Pa me je kljub temu stiskalo v želodcu in prav nič mi ni dišalo zapustiti svoje tople, domačne sobe v prelepih gorenjskih koncih.

Sedaj že dva meseca bivam v Italiji in tveganje se je izplačalo. Ne gre zgolj za to, da je občutek, ko končno študiraš točno to, kar hočeš, nepopisljiv. Gre za to, da se ti življenje nepovratno izboljša. Zakaj?
1) Ker moraš preživeti v novem okolju in kar naenkrat razviješ sposobnosti, za katere nisi vedel, da jih imaš.
2) Ker si vsak dan postavljen pred nov izziv, kulturni, študijski, socialni.
3) Ker dobiš povsem nov pogled na stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne. Tukaj gre lahko za to, koliko ceniš čas z družino, ali pa za akademska prepričanja.
4) Ker dobiš prednost nedomačega terena, ko opazuješ svojo domovino.

Tole zadnje mi je zadnje čase še posebej všeč. Zanimivo je, kako lahko gledaš Slovenijo iz nekakšne metafizične ptičje perspektive. Srečo imam, da študiram politične vede in tako s sošolci pretresamo politično in ekonomsko situacijo vzhodne Evrope še pred zajtrkom. Zato sem soočena z novimi pogledi na stanje v domovini, hkrati pa sem tudi osebno dovolj distancirana od medijev, da imam čas premisliti.
Kar naenkrat se je naša deželica znašla v viharju čustev in končno imam občutek, da se bo nekaj spremenilo. Seveda bo le čas pokazal, če se bo res, ampak že sam občutek boljše prihodnosti je dovolj, da se mi vrne upanje v Slovenijo.

Sedaj veselo čakam na spremembe. Veselim se, da bo tudi Slovenija tvegala in prelomila stare neuspešne vzorce in šla novim zmagam naproti. Veselim se, da se bom vrnila v državo v preporodu in če bom imela srečo, jo bom s svojim novim znanjem pomagala vrniti na prave tirnice.

Tako je to v življenju. Včasih moraš preprosto tvegati in skočiti v svojo prihodnost.

Lepo vas pozdravlja optimistična, domoljubna in vedno vaša,

Ajda

Kuharska

Italija jasno ne bi bila Italija, če se tu ne bi dogajali kuharski čudeži.
Mene je navdušilo samostojno študentsko življenje in večkrat si dovolim malce kulinaričnega eksperimentiranja. Zadnje čase sem pristašica kremnih zelenjavnih juh, zato so te redno na mojem meniju.

KREMNA CVETAČNA JUHA:
- mala glava cvetače
- majhna čebula
- strok česna
- smetana za kuhanje
- sol, poper, šetraj

Cvetačo skuhamo v slani vodi in odcedimo. Vode ne zavržemo, temveč jo shranimo za pozneje. Kuhano cvetačno spasiramo v gosto maso. Na maslu (ali oljčnem olju ali kokosovi masti) popražimo nasesekljana česen in čebulo. Nato dodamo cvetačno maso, malce še popražimo in zalijemo z jušno osnovo. Osnovo dodajamo po želji, glede na to, kako gosto juho želimo. Na koncu dodamo še smetano za kuhanje, poper in šetraj. Kuhamo še 10 minut na majhnem ognju.
Juha je odlična z domačim kruhom!

Ob eksperimentiranju s poceni zelenjavo sem se lotila tudi variacij na temo solate. Ko sem končno odkrila, kje trgovina skriva rdečo peso, sem se lotila sledečega eksperimenta.

ZIMSKA SOLATA
- rdeča pesa
- čičerika, kuhana
- kisle kumarice
- mozzarella
- čebula
- poper, sol, kis in olje

Stvar je jako preprosta. Narežete glavico kuhane rdeče pese (če jo imate že narezano v kozarcu še toliko lažje!), narežete kumarice in mozzarello na kockice in dodate čičeriko. Čebulo narežete na male rezine, na koncu pa solato še solite, poprate ter začinite s kisom in oljčnim oljem.

Italija pa mi je poleg kuharskega navdiha prinesla še nekaj drugega - testiranje odličnih jedi! Včeraj sta me cimra in njen fant zopet povabila na večerjo. Cimrin fant je kulinarični navdušenec, tako kot jaz, zato se je večerje lotil profesionalno. Zvezda večera je bila njegova gosta 'obara' oz. nekakšno dopolnilo h krompirju. Zadeva je znana po svetu, vendar nimam niti najmanjšega pojma, kako se imenuje. Vseeno vam ponujam recept.

NEZNANA SLASTNA OBARA
- fižol
- korenje
- stebelna zelena
- čebula, česen
- pelati
- sol, poper, timijan

Na oljčnem olju popražimo nasesekljano čebulo in česen. Dodamo narezano korenje in zeleno, podušimo. Nato dodamo pelate, ki jih malce pretlačimo s kuhalnico, in nadalje dušimo 20 minut. Na koncu dodamo fižol (kuhan ali iz konzerve), začinimo in dušimo še 20 minut. Če ste bolj navdušeni mesojedci, gospod kuhar priporoča še nakockano slanino in chorizo (ali kakšno drugo bolj pikantno in krepko klobaso). Postrežemo s krompirjem.

V Italiji se pač dobro je in hodi v posteljo s polnim želodcem, da potem ne moreš spati. Kako težko življenje! :)

Lepo vas pozdravlja gurmanska in vedno vaša,

Ajda

Pobeg domov

Pretekli vikend sem po mesecu in pol 'italijančkanja' le preživela doma. V petek sem namreč morala že četrtič obiskati  svojega oftalmologa, da sva končno razrešila skrivnost poltrdih leč.

Zato sem v četrtek skočila na vlak do Trsta... No, še prej sem ukanila italijanski železniški promet. Moja karta mi je zagotavljala vlak ob 18:55 iz Forlija do Trsta s prestopom v Bologni za 20 minut. Šele pozno popoldne mi je prišlo na misel, da so italijanski vlaki izrazito nezanesljivi in s pomočjo ažurnega svetovnega spleta sem ugotovila, da ima moj vlak že 15 minut zamude, pa je šele v Anconi. Tako sem šla na postajo pol ure prej in se do Bologne prepeljala kar z navadnim vlakom. Po 5 urah vožnje sem le dočakala Trst in s tem tudi svojo čudovito sestro, ki je prišla pome.

Doma smo bili ob 2h zjuraj, ob 6h pa sem že drvela proti Žalcu. Moje veke so se vlekle po tleh. Na srečo sem vse hitro opravila in bila zgodaj doma. Urnik je bil natrpan! Na obisk sem povabila sosedo, ki je nisem videla že dolgo časa in je super punca. Potem kosilo s starši in savnanje v Snoviku. Umazanija - ven!

Sobota je bila bolj športna. Že poleti sem si zamislila vzpon na Lajnarja in Drauha, dva hriba, ki se dvigata nad Sorico. Žal sva se s prijateljico vmes večkrat izgubili in nisva uspeli osvojiti ne enega ne drugega. Tokratna taktika je bila približati se jima izza hrbta - torej s Soriške planine. In napad je uspel! Lajnar: kljukica, Drauh: kljukica. Na hitro smo se srečali še z 'žlahto', nato pa naprej na kavico s sveže zaročeno kolegico, ki me je vpeljala v svet porok in načrtovanja le-teh. Pestro!

V nedeljo sem imela na sporedu še dva 'zmenka'. Enega v Ljubljani s prijateljico iz centralnih koncev, drugega pa na potopisnem predavanju o Kubi, kjer sem na svoje veselje naključno srečala celo kopico svojih bivših sošolcev s fakultete. Krasno!

V ponedeljek ob 3h zjutraj sem že drvela proti Bologni in ob pol 11h razpakirana ždela v svoji sobici v Forliju. Za mano je bil odličen vikend in že sem začela pogrešati svoje slovenske prijatelje, ko sem dobila Giuliino sporočilo, naj se zvečer oglasim na čaju in sardinških sladkarijah. Večerna zasedba je bila stalna in otožnost se je raztopila kot maslo na vroči plošči.

Tako se veselo smejem državnim mejam v brk! Zame prijateljstvo sega daleč preko tega.

Lepo vas pozdravlja vesela, internacionalna, s prijatelji obsuta in vedno vaša,

Ajda

Življenje na pavzi

Včasih stvari ne grejo po načrtih.
Včasih se znajdeš sam v velikem svetu in se počutiš nemočnega in osamljenega.
Lahko se ti zgodi, da ne vidiš prijateljev okoli sebe, da se ti zdijo vsi neiskreni in sovražni.

Tako se počutim zadnje nekaj dni.
Nobenih žurk, na katere bi bila povabljena.
Že nekaj časa se nisem dobila z nikomer izven časa predavanj.
Cimra je glasna in ukazovalna.
To zadnje mogoče ni samo moja trenutna perspektiva, ampak potencialna resnica.

Veliko premišljujem o trenutni situaciji. Zdi se mi, da sem postavila življenje na stranski tir samo zato, da bi si prigarala tale nesrečen magistrski naziv. Neskončno pogrešam Slovenijo in možnost skočiti na prijeten sprehod v naravo kadarkoli se mi je zahotelo. Pogrešam Sorško polje s sončnimi zahodi, ki trajajo v nedogled, in z ogrlico iz gora, ki se obarvajo v soncu. Pogrešam svojo hišo, kjer so zidovi izolirani pred hrupom in mrazom, kjer ti ne pripada ena polička v hladniku, kjer se ti ni treba opravičevati za ogrevanje sobe in kjer je čiščenje stanovanja samoumevna naloga vseh članov gospodinjstva. Pogrešam družino in prijatelje, katerim se ni treba dokazovati, pred katerimi ni treba biti 'kul', ampak si lahko ti, včasih tudi malce tečen in krmežljav, pa vsi vedo, da je to samo faza in ti slabo voljo preženejo z nasmehom. Pogrešam tudi slovenski jezik, tisti živi, govorjen jezik, ki ni poskakujoča italijanščina ali razvlečena angleščina, ampak tista hrustljava slovenščina. Pogrešam skuto in kislo smetano in nedeljska kosila v krogu družine, pogrešam kofetkanje v nedogled in prostočasne dejavnosti. Pogrešam impro, kot že dolgo tega ne.

Pogrešam tudi potovanja, ki ti prevetrijo duha in ti dajo misliti. Taka potovanja, po katerih vidiš svojo domovino v novi luči.

Tole novembrsko obdobje ni preveč srečno. Pokonci me držita dve stvari: trma in načrtovan obisk Slovenije prihodnji teden.

Per aspera ad astra?

Vedno vaša,

Ajda

Zapravljeni vikendi in delovni ponedeljki

Vikend se je cudovito iztekel. Lazem. Ne samo vikend, celoten mali dopust je bil cudovit.
Najprej sta me obiskali Ajda in Spela, s katerima sem se v cetrtek podala na izlet do Ravenne, Riminija in San Marina. Zadnji dve tocki ze videni, ampak kot vedno cudoviti. Ravenna takisto ni razocarala. Mestece je majhno in prijetno ter nudi muzej slavnih mozaikov in Dantejevo grobnico. Priporocam tudi crescione v enem od lokalov, ki se tarejo ob ulicah centra.

Ulice Ravenne.

Dantejeva grobnica

Mozaik

Crescione

Posladek v Forliju

V soboto, po odhodu deklet, sem povabila moje najblizje tukajsnje prijatelje in njihove boljse polovice na kosilo v moje stanovanjce. Na sreco dveh cimer ni bilo, zato sem si lahko privoscila gostiti 5 ljudi. Meni je bil klasicno vegetarijanski in malce eklekticen: kremna cvetacna juha, burek, ratatouille, solata in marmorni kolac. Ceprav bi morala biti sobota delovna (beri studijska), se je kosilo z druge ure zavleklo na pol sesto. Takrat smo ugotovili, da je sobota ze izgubljena in se podali na partijo bovlinga. Tako smo preostanek dneva prebovlali in sklenili, da ce ze zapravis dan ucenja, ga je najlepse zapraviti s prijatelji.

Ponedeljek je prinesel nove izzive. Pri nasem glavnem predmetu State building and nationalism je navada, da se pred predavanji prebere clanke in potem skupina studentov predstavi temo in odgovori na zastavljena vprasanja. Jaz sem nalogo opravila ze oktobra in vendar smo se vceraj znasli v tezavah. Nihce ni pripravil predstavitve. Ker to izredno razjezi profesorja in ker smo nekateri izmed nas korajzni in solidarni, smo se jaz in se dva sosolca odlocili, da predstavimo tekste. Tako sem aktivirala svoje improvizacijske sposobnosti in znanje se iz prejsnjega studija in postala slavna resiteljica dneva (v sodelovanju s kolegoma, jasno). Mogoce mi je to kasneje tudi prineslo nominacijo za predstavnico letnika, kaj vem.

Lepo vas pozdravlja slavna in vedno vasa,

Ajda