Včasih se zgodi, da se ne smeš jemati preveč resno, hkrati pa moraš z vso resnostjo vzeti življenje, ki je še pred tabo. Ko se znajdeš v tej kontradiktorni situaciji, je edini izhod ta, da tvegaš.
Tako sem pol leta nazaj tvegala in se prijavila na magistrski program MIREES. Zanimivo je, da sem točno ta program imela v mislih že na začetku svojega univerzitetnega izobraževanja, potem pa je zadeva kar nekako potonila v mojo podzavest, dokler se ni reinkarnirala v obliki dokončne prijave.
Do 1. oktobra sem 22 let živela s svojo družino na isti lokaciji. Res je, da sem tvegala in se odpravila v Ljubljano v srednjo šolo, za kar mi nikoli ni bilo žal. Res je, da sem dolgo časa premišljevala o študiju v tujini. Res je, da veliko potujem in obožujem nove izkušnje.
Pa me je kljub temu stiskalo v želodcu in prav nič mi ni dišalo zapustiti svoje tople, domačne sobe v prelepih gorenjskih koncih.
Sedaj že dva meseca bivam v Italiji in tveganje se je izplačalo. Ne gre zgolj za to, da je občutek, ko končno študiraš točno to, kar hočeš, nepopisljiv. Gre za to, da se ti življenje nepovratno izboljša. Zakaj?
1) Ker moraš preživeti v novem okolju in kar naenkrat razviješ sposobnosti, za katere nisi vedel, da jih imaš.
2) Ker si vsak dan postavljen pred nov izziv, kulturni, študijski, socialni.
3) Ker dobiš povsem nov pogled na stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne. Tukaj gre lahko za to, koliko ceniš čas z družino, ali pa za akademska prepričanja.
4) Ker dobiš prednost nedomačega terena, ko opazuješ svojo domovino.
Tole zadnje mi je zadnje čase še posebej všeč. Zanimivo je, kako lahko gledaš Slovenijo iz nekakšne metafizične ptičje perspektive. Srečo imam, da študiram politične vede in tako s sošolci pretresamo politično in ekonomsko situacijo vzhodne Evrope še pred zajtrkom. Zato sem soočena z novimi pogledi na stanje v domovini, hkrati pa sem tudi osebno dovolj distancirana od medijev, da imam čas premisliti.
Kar naenkrat se je naša deželica znašla v viharju čustev in končno imam občutek, da se bo nekaj spremenilo. Seveda bo le čas pokazal, če se bo res, ampak že sam občutek boljše prihodnosti je dovolj, da se mi vrne upanje v Slovenijo.
Sedaj veselo čakam na spremembe. Veselim se, da bo tudi Slovenija tvegala in prelomila stare neuspešne vzorce in šla novim zmagam naproti. Veselim se, da se bom vrnila v državo v preporodu in če bom imela srečo, jo bom s svojim novim znanjem pomagala vrniti na prave tirnice.
Tako je to v življenju. Včasih moraš preprosto tvegati in skočiti v svojo prihodnost.
Lepo vas pozdravlja optimistična, domoljubna in vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar