Poslovilne žurke, poslovilnih žurk, ž. mn.

Veselo božično vzdušje tukaj v Forliju prinaša tudi neogibno dejstvo, da se bomo sošolci čez 5 dni razkropili po vseh koncih Evrope in da se ne bomo videli nadaljne tri tedne. Tukajšnji prijatelji so mi postali druga družina in kljub temu, da se po eni strani veselim povratka domov, vem, da bom že po enem tednu neskončno pogrešala svojo druščino.

Zato zadnje nekaj dni posvečamo vso svojo energijo žurkam in druženju med sabo, da iztisnemo iz tega tedna največ, kar se da.
Včeraj smo uradno otvorili sezono obsedenih žurk in obiskali Diagonal, edini res carski lokal v Forliju, ki ima fantastičen jazzy pridih. Domov smo se vrnili ob treh zjutraj, to pove veliko. :)

Danes je na vrsti božična večerja v 'družinskem krogu', kar pomeni 6 najbližjih prijateljev, veliko domačih pic, vina in italijanskih sladic ter predavanje o Palestini. To zadnje se mogoče sliši iz konteksta, vendar je bil moj potencialni bodoči fant preteklo poletje tam na obisku in ker se spozna na situacijo, mi pa smo nevedne ovce, smo sklenili večer podkrepiti še z malo izobrazbe. Obvezna oprema so božične kape in rogovje jelenčkov, za ozadje pa nam bo služil CD 101 najlepša božična pesem. Kaj bi si človek še lahko želel?

Jutri se obeta filmski večer, posvečen ruskim režiserjem. Tematika je zaenkrat še neznana, vendar smo v Forliju že odkrili migrantsko ukrajinsko-poljsko-rusko trgovinico, kjer se kopičijo dobrote iz vzhodne Evrope. Veste, na kaj namigujem?

Četrtek je dan D. S celotnim letnikom organiziramo t.i. Zabavo ob koncu sveta, kar pomeni raztur do konca. Našli smo sošolko, ki nas bo gostila v svojem stanovanju, padajo pa tudi že načrti za prehrambeni del zabave. Npr. peanut butter chocolate chip cookies. Kdo bi ne maral kuharsko nadarjenih Američanov? Dress code je jasno apokaliptičen, nisem pa se še odločila, kam me bo zaneslo.
http://www.vice.com/read/a-girls-guide-to-the-apocalypse
Link sem ukradla Emi, hvala Ema.

Mudi se mi. Grem h Kitajcu po jelenovo rogovje, se vidimo čez 5 dni v domovini!


Pozdravlja vas apokaliptična, zmešano žurerska, ampak vedno vaša,

Ajda

Veseli Forli

December je v polnem zagonu in ob štirih popoldne, ko se na mesto spusti tema, je vse že veselo osvetljeno in okrašeno.

Po dolgem tednu učenja, branja neskočnih člankov, razvrščanja in shematiziranja ruskih povratnih glagolov in razmišljanja o tisoč koncilih, amandmajih, konvencijah, o notranji in zunanji samoodločbi ter nenazadnje o legitimnosti unilateranih odcepitev od matičnih držav, sem se odločila za dobro urico prepustiti prazničnemu vzdušju.
Sama sicer nisem velik pristaš praznikov, ampak po več dnevih preživetih za knjigami, še tako osladne in kičaste stvari izgledajo prav očarljivo!

To nedeljo je mali trg sredi Forlija gostil božično tržnico oz. Il Mercatino di Natale.

Tržnica ni dosti drugačna od ljubljanske, le da je dosti manjša. No ja, Forli le ni prestolnica, kajne? Se pa najde na stojnicah veliko zanimivih stvari, med katerimi nedvomno kraljujejo siciljanske sladkarije. Na tržnico sem šla sicer z namenom, da dejansko kupim nekaj italijanskih sladic, vendar so mi načrte prekrižali lokalni izdelki in ker vsako leto mati in sestra dobita najlepši božični darili, sem se letos posvetila očetu, ki bo dobil nekaj, kar si že dolgo želi. Ne smem še izdati kaj, da bo presenečenje! :)

Pred ogledom tržnice sem se sprehodila malce po centru in samo za vas poslikala božično vzdušje. Da ne boste rekli, da vas zanemarjam.

Sedaj pa.... hop, nazaj za knjige. Jutri imamo simulacijo Varnostnega sveta ZN in kljub temu, da že sedaj vem več o notranji in zunanji politiki Kanade in Quebeca, kot bi si želela, moram v glavo spraviti še par zakonov, dogovorov in referendumov.

Dolgčas nam pač res ni tule v Forliju!

Pozdravlja vas božična in piflarska, ampak vedno vaša,

Ajda

Babje žurke

Za vse, ki ne veste, danes je dan sv. Andreja. Zakaj je to pomembno? Ker se na Poljskem na predvečer tega dne zberejo dekleta in si prerokujejo, s kom se bodo poročile in kdaj.

Pod vplivom naših Poljakinj smo tudi v Forliju podlegle tej tradiciji in včeraj zvečer se je kopica deklet zbrala v velikem stanovanju, da bi izvedele vse o svoji prihodnosti. Prava babja zabava obsega kopico sladkarij, martini, čvekanje o razno raznih zadevah in obilico smeha, seveda pa ni šlo brez obveznega prerokovanja in čaranja.

Prva aktivnost večera je bilo prerokovanje iz voska. Tekoč vosek je potrebno zliti skozi uho starega ključa v vodo, kjer se vosek strdi in potem iz sence, ki jo meče vosek, ugotoviš, kakšna je tvoja prihodnost. Jaz sem dobila ribo/jagodo/konjevo glavo. Trenutno si še poskušam interpretirati vse simbole.

Drugo prerokovanje je zadevalo imena naših bodočih mož. Na kartonasto srce je gostiteljica napisala različna imena in potem smo po vrsti z druge strani prebodle srce z risalnim žebljičkom in ugotovile, katero ime smo prebodle. Moj bodoči izbranec je tako postal Jurij in ker veljajo tudi nacionalne različice, to lahko pomeni tudi Jura, Jure, George ali Giorgio. Bomo videli.

Pod točko tri smo si vse sezule levi čevelj in se razvrstile po starosti. Nato smo od vrat do vrat polagale čevlje v neprekinjeno črto in dekle, katere čevelj se je prvi dotaknil nasprotnih vrat, se bo prvo poročilo. Moj čevelj je na srečo pristal nekje v sredini.

Za konec smo izkoristile prisotnost dveh deklet s Kavkaza (Gruzijke in Armenke) in se lotile še šloganja iz zoca. Dekleti sta vsaki pogledali v skodelico in zame ugotovili, da bom verjetno na visokem položaju in da mi bodo ljudje sledili, videli pa sta tudi veliko zajcev v mojem zocu. Meni se zdi to kar v redu prihodnost. Zajci pa to.

Skratka, za en večer sem izvedela veliko novih stvari in sedaj čakam, da se od nekje prikaže Đorđe in da me obkoli kopica kuncev. S prihodnostjo je tako - ponavadi te preseneti.

Pozdravlja vas tradicionalna, s prihodnostjo zasuta, ampak vedno vaša,

Ajda

Tvegaj

Včasih se zgodi, da se ne smeš jemati preveč resno, hkrati pa moraš z vso resnostjo vzeti življenje, ki je še pred tabo. Ko se znajdeš v tej kontradiktorni situaciji, je edini izhod ta, da tvegaš.

Tako sem pol leta nazaj tvegala in se prijavila na magistrski program MIREES. Zanimivo je, da sem točno ta program imela v mislih že na začetku svojega univerzitetnega izobraževanja, potem pa je zadeva kar nekako potonila v mojo podzavest, dokler se ni reinkarnirala v obliki dokončne prijave.

Do 1. oktobra sem 22 let živela s svojo družino na isti lokaciji. Res je, da sem tvegala in se odpravila v Ljubljano v srednjo šolo, za kar mi nikoli ni bilo žal. Res je, da sem dolgo časa premišljevala o študiju v tujini. Res je, da veliko potujem in obožujem nove izkušnje.
Pa me je kljub temu stiskalo v želodcu in prav nič mi ni dišalo zapustiti svoje tople, domačne sobe v prelepih gorenjskih koncih.

Sedaj že dva meseca bivam v Italiji in tveganje se je izplačalo. Ne gre zgolj za to, da je občutek, ko končno študiraš točno to, kar hočeš, nepopisljiv. Gre za to, da se ti življenje nepovratno izboljša. Zakaj?
1) Ker moraš preživeti v novem okolju in kar naenkrat razviješ sposobnosti, za katere nisi vedel, da jih imaš.
2) Ker si vsak dan postavljen pred nov izziv, kulturni, študijski, socialni.
3) Ker dobiš povsem nov pogled na stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne. Tukaj gre lahko za to, koliko ceniš čas z družino, ali pa za akademska prepričanja.
4) Ker dobiš prednost nedomačega terena, ko opazuješ svojo domovino.

Tole zadnje mi je zadnje čase še posebej všeč. Zanimivo je, kako lahko gledaš Slovenijo iz nekakšne metafizične ptičje perspektive. Srečo imam, da študiram politične vede in tako s sošolci pretresamo politično in ekonomsko situacijo vzhodne Evrope še pred zajtrkom. Zato sem soočena z novimi pogledi na stanje v domovini, hkrati pa sem tudi osebno dovolj distancirana od medijev, da imam čas premisliti.
Kar naenkrat se je naša deželica znašla v viharju čustev in končno imam občutek, da se bo nekaj spremenilo. Seveda bo le čas pokazal, če se bo res, ampak že sam občutek boljše prihodnosti je dovolj, da se mi vrne upanje v Slovenijo.

Sedaj veselo čakam na spremembe. Veselim se, da bo tudi Slovenija tvegala in prelomila stare neuspešne vzorce in šla novim zmagam naproti. Veselim se, da se bom vrnila v državo v preporodu in če bom imela srečo, jo bom s svojim novim znanjem pomagala vrniti na prave tirnice.

Tako je to v življenju. Včasih moraš preprosto tvegati in skočiti v svojo prihodnost.

Lepo vas pozdravlja optimistična, domoljubna in vedno vaša,

Ajda

Kuharska

Italija jasno ne bi bila Italija, če se tu ne bi dogajali kuharski čudeži.
Mene je navdušilo samostojno študentsko življenje in večkrat si dovolim malce kulinaričnega eksperimentiranja. Zadnje čase sem pristašica kremnih zelenjavnih juh, zato so te redno na mojem meniju.

KREMNA CVETAČNA JUHA:
- mala glava cvetače
- majhna čebula
- strok česna
- smetana za kuhanje
- sol, poper, šetraj

Cvetačo skuhamo v slani vodi in odcedimo. Vode ne zavržemo, temveč jo shranimo za pozneje. Kuhano cvetačno spasiramo v gosto maso. Na maslu (ali oljčnem olju ali kokosovi masti) popražimo nasesekljana česen in čebulo. Nato dodamo cvetačno maso, malce še popražimo in zalijemo z jušno osnovo. Osnovo dodajamo po želji, glede na to, kako gosto juho želimo. Na koncu dodamo še smetano za kuhanje, poper in šetraj. Kuhamo še 10 minut na majhnem ognju.
Juha je odlična z domačim kruhom!

Ob eksperimentiranju s poceni zelenjavo sem se lotila tudi variacij na temo solate. Ko sem končno odkrila, kje trgovina skriva rdečo peso, sem se lotila sledečega eksperimenta.

ZIMSKA SOLATA
- rdeča pesa
- čičerika, kuhana
- kisle kumarice
- mozzarella
- čebula
- poper, sol, kis in olje

Stvar je jako preprosta. Narežete glavico kuhane rdeče pese (če jo imate že narezano v kozarcu še toliko lažje!), narežete kumarice in mozzarello na kockice in dodate čičeriko. Čebulo narežete na male rezine, na koncu pa solato še solite, poprate ter začinite s kisom in oljčnim oljem.

Italija pa mi je poleg kuharskega navdiha prinesla še nekaj drugega - testiranje odličnih jedi! Včeraj sta me cimra in njen fant zopet povabila na večerjo. Cimrin fant je kulinarični navdušenec, tako kot jaz, zato se je večerje lotil profesionalno. Zvezda večera je bila njegova gosta 'obara' oz. nekakšno dopolnilo h krompirju. Zadeva je znana po svetu, vendar nimam niti najmanjšega pojma, kako se imenuje. Vseeno vam ponujam recept.

NEZNANA SLASTNA OBARA
- fižol
- korenje
- stebelna zelena
- čebula, česen
- pelati
- sol, poper, timijan

Na oljčnem olju popražimo nasesekljano čebulo in česen. Dodamo narezano korenje in zeleno, podušimo. Nato dodamo pelate, ki jih malce pretlačimo s kuhalnico, in nadalje dušimo 20 minut. Na koncu dodamo fižol (kuhan ali iz konzerve), začinimo in dušimo še 20 minut. Če ste bolj navdušeni mesojedci, gospod kuhar priporoča še nakockano slanino in chorizo (ali kakšno drugo bolj pikantno in krepko klobaso). Postrežemo s krompirjem.

V Italiji se pač dobro je in hodi v posteljo s polnim želodcem, da potem ne moreš spati. Kako težko življenje! :)

Lepo vas pozdravlja gurmanska in vedno vaša,

Ajda

Pobeg domov

Pretekli vikend sem po mesecu in pol 'italijančkanja' le preživela doma. V petek sem namreč morala že četrtič obiskati  svojega oftalmologa, da sva končno razrešila skrivnost poltrdih leč.

Zato sem v četrtek skočila na vlak do Trsta... No, še prej sem ukanila italijanski železniški promet. Moja karta mi je zagotavljala vlak ob 18:55 iz Forlija do Trsta s prestopom v Bologni za 20 minut. Šele pozno popoldne mi je prišlo na misel, da so italijanski vlaki izrazito nezanesljivi in s pomočjo ažurnega svetovnega spleta sem ugotovila, da ima moj vlak že 15 minut zamude, pa je šele v Anconi. Tako sem šla na postajo pol ure prej in se do Bologne prepeljala kar z navadnim vlakom. Po 5 urah vožnje sem le dočakala Trst in s tem tudi svojo čudovito sestro, ki je prišla pome.

Doma smo bili ob 2h zjuraj, ob 6h pa sem že drvela proti Žalcu. Moje veke so se vlekle po tleh. Na srečo sem vse hitro opravila in bila zgodaj doma. Urnik je bil natrpan! Na obisk sem povabila sosedo, ki je nisem videla že dolgo časa in je super punca. Potem kosilo s starši in savnanje v Snoviku. Umazanija - ven!

Sobota je bila bolj športna. Že poleti sem si zamislila vzpon na Lajnarja in Drauha, dva hriba, ki se dvigata nad Sorico. Žal sva se s prijateljico vmes večkrat izgubili in nisva uspeli osvojiti ne enega ne drugega. Tokratna taktika je bila približati se jima izza hrbta - torej s Soriške planine. In napad je uspel! Lajnar: kljukica, Drauh: kljukica. Na hitro smo se srečali še z 'žlahto', nato pa naprej na kavico s sveže zaročeno kolegico, ki me je vpeljala v svet porok in načrtovanja le-teh. Pestro!

V nedeljo sem imela na sporedu še dva 'zmenka'. Enega v Ljubljani s prijateljico iz centralnih koncev, drugega pa na potopisnem predavanju o Kubi, kjer sem na svoje veselje naključno srečala celo kopico svojih bivših sošolcev s fakultete. Krasno!

V ponedeljek ob 3h zjutraj sem že drvela proti Bologni in ob pol 11h razpakirana ždela v svoji sobici v Forliju. Za mano je bil odličen vikend in že sem začela pogrešati svoje slovenske prijatelje, ko sem dobila Giuliino sporočilo, naj se zvečer oglasim na čaju in sardinških sladkarijah. Večerna zasedba je bila stalna in otožnost se je raztopila kot maslo na vroči plošči.

Tako se veselo smejem državnim mejam v brk! Zame prijateljstvo sega daleč preko tega.

Lepo vas pozdravlja vesela, internacionalna, s prijatelji obsuta in vedno vaša,

Ajda

Življenje na pavzi

Včasih stvari ne grejo po načrtih.
Včasih se znajdeš sam v velikem svetu in se počutiš nemočnega in osamljenega.
Lahko se ti zgodi, da ne vidiš prijateljev okoli sebe, da se ti zdijo vsi neiskreni in sovražni.

Tako se počutim zadnje nekaj dni.
Nobenih žurk, na katere bi bila povabljena.
Že nekaj časa se nisem dobila z nikomer izven časa predavanj.
Cimra je glasna in ukazovalna.
To zadnje mogoče ni samo moja trenutna perspektiva, ampak potencialna resnica.

Veliko premišljujem o trenutni situaciji. Zdi se mi, da sem postavila življenje na stranski tir samo zato, da bi si prigarala tale nesrečen magistrski naziv. Neskončno pogrešam Slovenijo in možnost skočiti na prijeten sprehod v naravo kadarkoli se mi je zahotelo. Pogrešam Sorško polje s sončnimi zahodi, ki trajajo v nedogled, in z ogrlico iz gora, ki se obarvajo v soncu. Pogrešam svojo hišo, kjer so zidovi izolirani pred hrupom in mrazom, kjer ti ne pripada ena polička v hladniku, kjer se ti ni treba opravičevati za ogrevanje sobe in kjer je čiščenje stanovanja samoumevna naloga vseh članov gospodinjstva. Pogrešam družino in prijatelje, katerim se ni treba dokazovati, pred katerimi ni treba biti 'kul', ampak si lahko ti, včasih tudi malce tečen in krmežljav, pa vsi vedo, da je to samo faza in ti slabo voljo preženejo z nasmehom. Pogrešam tudi slovenski jezik, tisti živi, govorjen jezik, ki ni poskakujoča italijanščina ali razvlečena angleščina, ampak tista hrustljava slovenščina. Pogrešam skuto in kislo smetano in nedeljska kosila v krogu družine, pogrešam kofetkanje v nedogled in prostočasne dejavnosti. Pogrešam impro, kot že dolgo tega ne.

Pogrešam tudi potovanja, ki ti prevetrijo duha in ti dajo misliti. Taka potovanja, po katerih vidiš svojo domovino v novi luči.

Tole novembrsko obdobje ni preveč srečno. Pokonci me držita dve stvari: trma in načrtovan obisk Slovenije prihodnji teden.

Per aspera ad astra?

Vedno vaša,

Ajda

Zapravljeni vikendi in delovni ponedeljki

Vikend se je cudovito iztekel. Lazem. Ne samo vikend, celoten mali dopust je bil cudovit.
Najprej sta me obiskali Ajda in Spela, s katerima sem se v cetrtek podala na izlet do Ravenne, Riminija in San Marina. Zadnji dve tocki ze videni, ampak kot vedno cudoviti. Ravenna takisto ni razocarala. Mestece je majhno in prijetno ter nudi muzej slavnih mozaikov in Dantejevo grobnico. Priporocam tudi crescione v enem od lokalov, ki se tarejo ob ulicah centra.

Ulice Ravenne.

Dantejeva grobnica

Mozaik

Crescione

Posladek v Forliju

V soboto, po odhodu deklet, sem povabila moje najblizje tukajsnje prijatelje in njihove boljse polovice na kosilo v moje stanovanjce. Na sreco dveh cimer ni bilo, zato sem si lahko privoscila gostiti 5 ljudi. Meni je bil klasicno vegetarijanski in malce eklekticen: kremna cvetacna juha, burek, ratatouille, solata in marmorni kolac. Ceprav bi morala biti sobota delovna (beri studijska), se je kosilo z druge ure zavleklo na pol sesto. Takrat smo ugotovili, da je sobota ze izgubljena in se podali na partijo bovlinga. Tako smo preostanek dneva prebovlali in sklenili, da ce ze zapravis dan ucenja, ga je najlepse zapraviti s prijatelji.

Ponedeljek je prinesel nove izzive. Pri nasem glavnem predmetu State building and nationalism je navada, da se pred predavanji prebere clanke in potem skupina studentov predstavi temo in odgovori na zastavljena vprasanja. Jaz sem nalogo opravila ze oktobra in vendar smo se vceraj znasli v tezavah. Nihce ni pripravil predstavitve. Ker to izredno razjezi profesorja in ker smo nekateri izmed nas korajzni in solidarni, smo se jaz in se dva sosolca odlocili, da predstavimo tekste. Tako sem aktivirala svoje improvizacijske sposobnosti in znanje se iz prejsnjega studija in postala slavna resiteljica dneva (v sodelovanju s kolegoma, jasno). Mogoce mi je to kasneje tudi prineslo nominacijo za predstavnico letnika, kaj vem.

Lepo vas pozdravlja slavna in vedno vasa,

Ajda

Najboljsa druzina na svetu

Vceraj sem se enkrat spoznala, kako neverjetno cudovito druzino imam.
Zacelo se je ze septembra, ko smo skupaj urejali dokumente in vse potrebno za mojo selitev v Italijo. Ampak to je bil samo zacetek in pomoc starsev se se ni izkazala za absolutno nujno.
Potem je prisel 1. oktober in vsi clani gospodinjstva smo se napakirali v avto in odpeljali v Forli. To je bil ze neverjeten bonus, ker sem lahko s sabo pripeljala ogromno stvari od doma, hkrati pa smo sli se v Ikeo po mini dodatke za prijetno sobo. Nadalje mi je musketirska trojica v zasedbi matere, oceta in sestre ocistila sobo, preden sem se zares vselila vanjo. Kupila mi je hrano za uspesen zacetek samostojnega zivljenja (mleko, jajca, kis, olje, pac kljucne stvari). Odsli smo na mini potepanje po Italiji.
Cudovito.
Nato je pomoc zacela prihajati iz Slovenije. Brez starsev bi bila cisto zgubljena tukaj. Simultano urejanje papirjev v Italiji in Sloveniji bi me absolutno pripeljalo do zivcnega zloma. Tako pa sem brez trajnih mentalnih posledic dobila iz Slovenije diploma supplement, ki je kljucen dokument za moj dokoncni vpis na faks.
Tri dni nazaj sem po posti prejela pozabljeno prevleko za povster, kup nujno potrebnih zebljickov in doma susene gobice za v rizoto.
Vceraj pa je v Forli prispel najlepsi in najboljsi paket pomoci iz domovine. Ne samo da me je obiskala ena najboljsih in najstarejsih prijateljic, s sabo je pripeljala zimska oblacila, domaco hrano, sveze peceno potico, kalorifer in druge mini nujnosti, ki so mi jih pripravili domaci.
Moja hvaleznost je neizmerna in komaj cakam, da se jim nekako oddolzim. Ceprav vem, da se jim lahko oddolzim zgolj z iskreno ljubeznijo. Vseeno pa kaksno dobro kosilo in dobrote iz Italije pridejo prav. ;)

Neverjetno srecna in vedno vasa,

Ajda

Kulturni sok

Nic se nisem rekla o kulturnem soku.
Clovek bi pricakoval, da ce gre zgolj cez mejo, v sosednjo drzavo, da mu ne bo hudega.
Ni tako.
Vsaj v Italiji ne.
O prometu sem ze pisala.
Potem je tu internet. V Sloveniji imam dobre izkusnje s serviserji - mi smo dobili internet v hiso v roku 5 dni. V Italiji to traja 2-4 tedne, ce imas sreco. Mi imamo sreco jutri, ko nam pridejo koncno namontirati tisti nesrecni router. V kolikor se seveda njihov obisk ne izkaze za zgolj tipanje terena in bomo router dobili sele cez x dni.
Hrana. V Italiji nimajo skute. Kako je to mozno, ne vem. Imajo zgolj ricotto. Ki je ogabna, pol sladka, pol slana, mehka, zdrizasta zadeva. Nekoc sem jo po pomoti celo kupila. Zal.
Kava. Italijani so kralji kave, to se ja razume, ne poznajo pa koncepta turske kave. Po vseh trgovinah poizkusam najti navadno mleto kavo, pa imajo zgolj moka kavo (za posebne kavne loncke), espresso za avtomate in instant. Tako da sem zaenkrat na instant jecemnovi 'kavi', ker je najcenejsa. Kar se kave tice, je potebno omeniti se nekaj - baje v Italiji kavo pijejo zgolj zjutraj ali po obedu. Na kofetke ne hodi nihce. Vsaj moji sosolci so me debelo gledali, ko sem predlagala kavico popoldne, in me obvestili, da se popoldne pije aperitivo.
Redne stavke na vlakih.
Odkrito govorjenje o korupciji.
Aja. Sponke za spenjac. Trajalo je en teden, da sem nasla ustrezne sponke. Najprej sem kupila mini sponke, kjer ni nikjer pisalo mini. Nato sem prosila za najvecje in sem dobila srednje sponke. Ko sem koncno prinesla s sabo spenjac in pokazala sponke v njem, sem v odgovor dobila zacudeni: "Aaaaa, internazionale!" Skratka nase navadne sponke za spenjac se v Italiji kvalificirajo za mednarodne.
Podobno velja za vticnice. Tukaj imajo nek hecen sistem trojnih vtikacev. In ko kupujes adapter, gledas da pise 'tedesco', kar pomeni nemski. Torej celotna Evropa ima 'nemski' sistem, medtem ko se italijanski verjetno razume kot 'standarden'. Sovrazim adapterje in razlicne verzije vticnic. Tako, rekla sem.

Od kulturnega soka zmedena, ampak vedno vasa,

Ajda

Ena o prometu

Vsi ste že slišali za razvpiti italijanski promet. Kdorkoli je samo nos pomolil v Italijo, ve, o čem govorim. Pa vendar je živeti v Italiji in se vsakodnevno soočati s smrtnimi nevarnostmi precej drugače od brezbrižnega turističnega pohajkovanja.

Omenila sem že, da je kolo tukaj nepogrešljivo. Ne gre za to, da se mi ne ljubi pešačiti od doma do faksa in nazaj, gre za to, da je to daleč najhitrejše in najcenejše prevozno sredstvo, s katerim lahko skočiš domov na kosilo ali pa v trgovino po nakupih.
V Italiji vsi uporabljajo kolo. Še skuterji so v manjšini.
Bom začela s pozitivne strani. Definitivno je res, da ti VSAK avto ustavi na prehodu za pešce/kolesarje. Drug faktor pa je tvoja vera, da bo avto, ki drvi po ulici cca. 70km/h, ustavil do prehoda. Ali pa da te je voznik dejansko opazil.
To postavi vse skupaj v povsem drugo luč.
Zato neprestano zaviram, čakam na prehodih, gledam levo, desno, navzgor, navzdol, noter in ven, da bom ja živa prišla domov.
Poleg avtomobilov so nevarni tudi pešci. Zlasti so nevarni pešci. Lokala uprava se je domislila v nekaterih delih mesta dejansko postaviti kolesarsko stezo. Rekli boste: "Razkošje!" Premislite dvakrat. Po tej stezi se valjajo:
- otroci
- srednješolska mladina
- zaljubljene najstnice
- gluhi in slepi starejši občani
Redko kateremu se zdi sporno, da hodi po kolesarski stezi, čeprav ima korak stran pločnik. In jaz se sploh ne bi pritoževala nad pešci, če bi ti kultivirano hodili po stezi. Ne. Dedki in babice hodijo cikcak, najstnice sanjarijo vsepovprek, mladina pa absolutno najraje hodi vštric po tri in s tem zasede celotno stezo.
Nadalje so nevarni kolegi kolesarji. Ti niso preveč navdušeni nad shematičnimi puščicami, ki kažejo smer kolesarskega prometa na stezi. Veliko bolj zanimivo se jih zdi voziti v kontra smer. In zgodba se še zdaleč ne konča tukaj. Italijanski kolesarji vozijo po principu 'lagano sportski'. V prevodu je to cca. 5km/h. In ko jih poizkušaš prehiteti po levi strani, se ravno ti isti kolesarji odločijo zaviti levo, kar pomeni naravnost vate.
Včasih si želim, da bi moje kolo neznosno škripalo.
Zadnja nadloga so že prej omenjene selektivno izbrane kolesarske steze. 500m se lahko brez problema srečno voziš po stezi, nakar te pričaka znak 'konec steze' in na voljo imaš točno dve stvari:
- biti donkihotovske boje z nenormalno visokimi pločniki in krasti prostor pešcem
- ali pa se predati na nemilost avtomobilskemu prometu in preživeti preostanek vožnje v smrtnem strahu, da boš končal pod kolesi živčnega italijanskega voznika.

Nakar vse zgoraj našteto sprejmeš kot del vsakdana in si obljubiš, da se ne boš nikdar odpovedal svojemu zvestemu spremljevalcu - kolesu. Slava mu!

Vedno vaša,

Ajda

Alma mater

Pretekli vikend smo se z druscino podali na romanje do nase univerze v Bologno. Glavni cilj potovanja: slikati se pred stavbo Univerze v Bologni.
Na pot smo se odpravili kar z vlakom, ker je to dalec najpreprostejsa varianta za potovanje med Forlijem in Bologno. Center mesta je poooooln trgovin in ljudi. Malce neprijetno. Nasa prva postaja je bil glavni trg, kjer so promovirali EXPO 2015 v Milanu. Predolga vrsta za pokusnjo jedi iz razlicnih koncev sveta nas je napotila stran od glavnega trga proti t.i. 'matryoshka' cerkvi, kjer se na eni lokaciji tlaci kar 7 cerkva. Santo Stefano, kakor se cerkev imenuje, datira globoko v prvo tisocletje nasega stetja in je brez dvoma zanimiva za ogled.
Nato smo sli okronat svoj dan s sliko pred Almo mater. Ki ne obstaja. Univerza v Bologni je v resnici dolga, umazana ulica, ob kateri so nanizane fakultete. Ogabno. Razocaranje smo na sreco utisali s kosilom, kjer sem prvic poizkusila piadine. To so kot nekaksne tortilje, le da je testo debelejse in bolj okusno. Slastno!

Za posladek smo nasli obvezni gelato, ki ga v Italiji ne manjka in je vedno odlicen. Preostanek dneva smo preziveli na glavnem trgu, kjer se nahaja precej prevezni Neptunov kip (fokus je predvsem na nimfah spodaj).

Sledeci dan sem posvetila raziskovanju Parca Urbano, ki je najvecji park nasega mesteca. In moram reci, da nisem bila razocarana. Ne samo, da je bil dan cudovit in nenormalno topel... park namrec skriva tudi ograjo z zajcki, jezerce z rackami in ostalo perjadjo ter neskoncne povrsine zelenic in dreves. Pravljicno!



 Trdnjava na poti do Parca Urbano.

Trdnjava.

 Parco Urbano.
 Perjad.

Jezerce v parku.

Popoldne sem prezivela z 'bolonjsko' druscino. Francesca je namrec spekla odlicno jabolcno pecivo in tako smo dolgo kramljali ob tem istem pecivu in caju. Kako burzujsko!

Iz soncenga Forlija vas pozdravlja

vedno vasa

Ajda



Italijani in zaroke

Skrajni cas, da recem kaksno na racun italijanskih fantov. Uboga, groba (kao kontra od nezna?), s predsodki zasuta polovica tega mediteranskega ljudstva si zagotovo zasluzi vsaj poskus destereotipizirane razprave.

Bistvena ugotovitev tega tedna je, da Italijani niso tako napacni, kot jih ljudje radi prikazujejo. Vsaj moji sosolci so vecinoma solidni, spostljivi primerki svojega spola. V cast se jim steje, da dekletom odpirajo vrata. To mimogrede pocnejo tudi Ukrajinci.
Gotovo ne osvajajo deklet nic kaj bolj kot njihovi evropski kolegi. Ni nadlegovanja - zaenkrat.
Seveda je drugace, ce se pogovarjas z ljudmi z magistrskega programa, vendar so teli moji ljubi sosolci pohvalno odprtih glav in se trudijo razmisljati izven privzgojenih okvirjev. Ne vem, ce to trditev lahko apliciramo na celotno italijansko populacijo (verjetno ne), ampak imam se druge argumente.
- gospodic iz telefonske druzbe Wind se je prav prijetno pogovarjal in salil z mano (v anglescini!), medtem ko mi je urejal pogodbo
- gospod iz servisa za kolesa se je potrudil in se pogovarjal z mano po anglesko
- gospod iz organizacije, ki skrbi za moje stanovanje, se je potrudil in mahal z rokami v cimbolj razumljivi varianti, da bi se sporazumela
Pohvale vsem zgoraj nastetim.
Omeniti moram se svojega profesorja italijanscine. Ki sicer ni profesor, ampak student prevajalstva na tukajsnji fakulteti. S pravo lahkotnostjo se sali na racun stereotipov o svojem narodu. Za konec predavanja nam je na primer razlozil kompleksen jezik italijanskih kretenj. Po tovrstni lekciji ti stvari pac postanejo mnogo bolj jasne!

Za konec je potrebno reci se kaksno o zarokah. Moja 22-letna sosolka se je namrec dva dni nazaj zarocila. To pomeni, da je cel dan ponosno kazala svoj na novo pridobljeni prstan vsakomur, ki jo je bil pripravljen poslusati. Mislim, da je spregledala osuple izraze na nasih obrazih in tiho vprasanje, zakaj se namerava tako mlada porociti.
Precej hecen odziv, ce pomislim, da so moji starsi v teh letih ze gradili hiso in pestovali malo Ajdo. Hm.

Skratka. Toliko od zadnjih dogodkih v Italiji.

Vedno vasa,

Ajda

O divjih žurkah in prostih ponedeljkih

V soboto sem se končno udeležila pravega pravcatega MIREES žura. Gostila sta nas sošolca Giovanni in Christos, ker živita v veliki hiši z dvema balkonoma. Dejansko je bila to ena super žurka. Prišlo je okrog 30 ljudi, kar je ravno znosno, da če se človek želi pogovarjati z vsakim malo.
Gostitelja sta gostoljubno pripravila odlične testenine s paradižnikom, mozzarello in baziliko, proti koncu večera pa ni manjkalo niti pijanih ljudi, ki so po sobi plesali flamenko. Skratka - žur v pravem pomenu besede.

To je to za enkrat, sem pač čutila dolžnost, da poročam o dobrem žuru.

Vedno vaša,

Ajda

Jaz, pa ti, pa zidana marela

Vreme se slabsa.
Zadnje dva dni dezuje in postaja hladneje.
Moja balkonska vrata imajo luknjo. Zato po celi sobi vlece mrzel pis. V luknjo tlacim stare majice, pa ni kaj dosti bolje.
Je pa soba dokoncana.
Preurejena.
Taksna:

 Poleg tega sem postala uradna migrantka. No ja. Nisem ravno prijavljena za zacasno bivalisce, ker te to stane brezveznih 15€ in me noben ne bo zaprl, ce se ne prijavim. Sem pa dobila svojo davcno stevilko. Sicer ne bom ravno placevala davkov v Italiji, tako da je to zgolj formalnost, ampak je pa lepa kartica.



Nisem se omenila Erasmsus zura. Ni bil nic posebnega. Veliko ljudi, premajhen kafic, britanska tema se je zgubila nekje med popivanjem in glasno glasbo... Na sreco sem imela priloznost se pogovarjati z mojo novo sostanovalko Margherito, ki je prav simpaticno dekle in tako kot jaz poseduje antikvarno kolo.

V resnici sem hotela samo nalepiti sliko svoje sobe v tale blog, ker hocem, da jo pohvalite. To.

Vedno vasa,

Ajda

Nazaj v zivljenje

Koncno!
Po nekaj mucnih dneh garanja za predstavitev pri predmetu Democracy and social change in ECE, sem vsaj za trenutek lahko malo zadihala. S skupinico smo v torek 5 ur in pol pripravljali esej in predstavitvev in bili na koncu vsi matasti, ampak uspelo nam je! Po se ne 2 tednih predavanj smo pridobili 30% koncne ocene. Tempo tule v Forliju res ni od muh!

Tako sem vceraj po predavanjih sklenila malce proslaviti in sem sla v center popraviti moje ubogo kolo, ki je imelo krivo zadnjo gumo in je nevarno skripalo ze tri dni. V prijetni starinski trgovini s kolesi me je sprejel gospod, ki je cudezno govoril anglesko in dogovorila sva se, da lahko pridem po kolo cez eno uro. Ker mi ni bilo do dolge hoje do doma, sem sklenila pocakati ob kavici in sladici.

Za razvajanje sem si izbrala kavarnico na sredi glavne nakupovalne ulice Corso Garibaldi, saj sem si za spremembo rekla, da cena ni pomembna. Tako nonsalantno narocim caffe latte in mignon. Koncna cena: 1,6€. ?!? Poizkusite najti v Ljubljani kavarno, ne samo na nabrezju, ampak kjerkoli, ki bi prodajala PRAVI caffe latte za 1,1€! Moje navdusenje se je zgolj nadaljevalo, ko sem prejela v roke in pod zadnjico svoje popravljeno kolo, ki je tiho drselo po ulicah mesta.

Veselje sem sklenila nadaljevati s peko peciva za vse tri cimre, saj sem bila ze v nekaksnem evforicnem stanju po vseh uspehih dneva. Takoj po prihodu domov sem odhitela v kuhinjo in namesala preprosto cokoladno mesanico, ki bo kmalu postala socno pecivo. Ali pac ne. S cimro sva z grozo ugotovili, da pecica preprosto ne dela! Tako je morala masa romati v hladilnik, da pocaka na boljse dneve.

Za konec tega kratkega porocila bi omenila se ugodnosti, ki jih prejmemo studentje Univerze v Bologni. Ko dobis svojo osebno elektronsko kartico, lahko dostopas do t.i. LABIC centra, kjer po mili volji lahko uporabljas racunalnik. Hkrati dobi vsak se 150 kopij/printov zastonj, tako da si student opomore po prvi krizi norega printanja clankov. Ko porabis teh 150 kopij, pa zgolj dostavis paket belih A4 listov za printanje v recepcijo, pa ti nalozijo 700 kopij za nadaljno uporabo. Neverjetno!

To je za enkrat vse, po danasnjem Erasmus zuru na temo Velika Britanija pa zagotovo lahko napisem se kaj vec.

Vedno vasa,

Ajda

San Marino

Ker mi ljubi fejsbuk noce objaviti albumov, vam kar tukaj predstavljam San Marino!

razgled izpred obzidja

glavna 'ulica'

pogled z vrha San Marina

glavni trg z reklamo za Audi

se ena razgledna

cerkev posvecena sv. Marinu

gradic stevilka 2

gradic stevilka 1

Novo jutro

Tarara!

Danes je za mano vec kot uspesen dan. Iz vec razlogov:

- vreme je cudovito. Pravzaprav je ze cel teden cudovito vreme, vroce in soncno kot bi bilo pozno poletje. HURA! Sprehajanje naokrog s kratkimi rokavci in prevazanje sem in tja s kolesom se nikoli ni bilo tako popularno. Forli dobi cisto petico za podnebje.

- nasla sem smisel bivanja v Italiji. Moja predavanja so vec kot super. Komaj verjamem, da sedim v ucilnici, kjer profesor predava skoraj samo o Baltiku! :O Mene so sama usesa in takoj mi je postalo jasno, da je to dobro vnovcena solnina. Dela pa nam tudi ne manjka, saj z vec kot 10 urami posameznega predmeta na teden presegamo meje mogocega. Je pa stos v tem, da so predavanja zgoscena v teden, tako da imam sedaj prakticno samo 4 predmete. Vecino casa ruscino, sicer pa se statistiko, tvorjenje drzav v Vzhodni Evropi in snovanje demokracije v tej isti regiji.

- sem ze omenila carski cimri? Ljuba Mongolka se vedno ne govori veliko vec kot zivijo in adijo ter obvezni grazie, Erinda pa je super zgovorna in skupaj pregavanja brezinternetni dolgcas, ki se pase po nasem stanovanju.

- iz golega dejstva, da pisem blog, je razvidno, da sem nasla internet. O car vseh svetovnih knjiznic! Tale v Forliju je dobro zalozena, malce konfuzna, ampak ima internet, kar je skoraj edino, kar me zanima. Hec. Tudi knjige so fajn.

- vpisana sem na faks. Po kalvariji sprehanja sem in tja sem koncno dobila tako želeno studentsko kartico in potrdila v vpisu, ki v velikih kolicinah romajo v Slovenijo, da bodo izpricala moj studentski staz.

- spoznala sem se enega Slovenca. Gospodic je tukaj na izmenjavi in pustolovsko kampira v svojem avtu, dokler njegovo stanovanje ne bo vseljivo. Plus je, da imam sogovorca maternega jezika v blizini in da se bomo z njegovim avtom skupaj z njegovim dekletom podali na carske bozicne pocitnice v domovino.

Krasne pozdrave iz vrocih krajev!

Vedno vasa,

Ajda

Birokratske zgode in nezgode

Tako. Po dveh dneh sem se odločila malce si sposoditi sosedov internet, ker je abstinenca pač prehuda.

Stanovanje je super simpatično, moja soba prijetna. Žal, kot je razvidno, moje domovanje ne premore interneta. Zato ga malce kradem sosedu in pri tem tipkam z okenske police naše kuhinje. V sili še hudič....

Cimri sta super. Ena je albanska Italijanka Erinda, ki odlično govori angleško, druga pa Mongolka Iris, ki pretežno ne govori angleško. Tretja cimra Mihaela je pobegnila domov in se ne bo vrnila. Ah, ti devetnajstletniki. ;)

V dveh dneh s starši sem malce raziskala Forli, ustavili pa smo se tudi v čudovitem San Marinu, ki je mimogrede glavno mesto Republike San Marino, če niste vedeli. Lokacijo resnično prioročam vsem navzočim, ker se mestece odlikuje po prijetni arhitekturi in obvladljivosti v navigacijskem smislu.

Prva predavanja so tudi že za mano. Tehnično gledano so super, razen tega, da so nas na prvi uri zasuli z delom in da vse podatke dobimo preko interneta. Ki ga nimam. Oz. še to. Za dostop moraš biti vpisan na faks. Kar nisem. Ker moram še plačati šolnino in mi na UniCredit banki nočejo odpreti računa, ker nimam italijanskega telefona. Niti prebivališča ne morem prijaviti, ker nimam zdravstvenega zavarovanja, ker uradno še nisem študentka, ker nisem vpisana...... Menim, da vam je jasno, kam pes taco moli. Tragikomična situacija pridobivanja vseh listin in dokumentov je nadvse mučna. Ampak počasi se daleč pride in to je že moj drugi frazem danes, s čimer sem z enim dodatnim pregovorom izkoristila dnevno kvoto stalnih besednih zvez.

Mudi se mi h kosilu. Jutri ali ko dejansko dobim internet v sobo, napišem še kaj več.

Moja soba pred prenovo!

Vedno vaša,

Ajda

Škatle in kovčki

Danes je dan D.
Pakiranje.
Lepljenje škatel.
Živčno grizenje nohtov.

Oh ja.

Selitev v Italijo mi nič ne diši. Saj ne rečem, italijanska kuhinja je fajn, italijanska umetnost je fajn, italijanski notranji dizajn je fajn, ampak to je pa tudi vse. Nisem velika oboževalka temperamentnih ljudi, čustvenih canzon in obilice smeti po cestah. Ljuba soseda Italija se bo morala pošteno potruditi, da me prepriča. Ampak, dajem ji priložnost.

Shematični načrt jutrišnjega dne je sledeč:
- vožnja do Forlija
- kava
- 3 urni test ruskega jezika
- 2 uri uvodnega nagovora
- prosto po Prešernu

Prosto po največjem slovenskem pesniku pomeni, da gremo z družino v Rimini pogledat, če Fellinijev muzej še stoji in če je njihova Ikea enakovredna celovški.



Jutri sledi poročilo o cimrah, kvaliteti namestitve in kvantiteti predavanj.

Vedno vaša

                Ajda