9. dan, silvestrski Tbilisi

Uspelo nam je, prišli smo do konca leta 2013! Tako kot že tistočletja prej smo zaključili leto brez apokalips in podobnih hecov. Bravo mi!

Ker je Tbilisi precej majhno mesto sva si s Francesco ogledali že večino zanimivosti. Tako sva najin spisek zgolj malde dopolnili in se predvsem sprehajali po sončnih ulicah.
Šli sva do boljšjega trga, kjer se najde razno razna roba, od strojnih delov do čajnih servisov in sovjetskih memorabilij. Najdeva končno pošto, ki je dragocena dobrina v Tbilisiju in jo imajo zato samo vsakih 5km. Tudi cene so temu primerne in za pošiljanje 6 razglednic sem plačala, reci in piši, 10€. V Armeniji sem za dve razglednici plačala 0,95€. Sami se poukvarjajte z matematiko.
Nato se z avtobusom odpeljeva na rob mesta, kjer se nahaja etnografski park na prostem. Hodiva, blodiva, oznak ni, a na koncu le uspeva najti muzej. 1 lar vstopnine. Gre za park nad mestom, kamor so po dobri sovjetski navadi privlekli hiše iz raznih delov države. Ker je zima, so odprte samo tri, ampak gospe v notranjosti nama zdrdrajo vso zgodovino hiš (v ruščini seveda), tako da je obisk vsekakor priporočljiv.
Za konec se podava še na mini sprehod po starem delu, kjer kupiva predrago zelenjavo, gruzijski snickers in kup čokoladic. Danes bova debeli. Spet.
Muahahahhaha!

Vaša zvesta blogerka vam želi srečno, popotniško in avanturistično leto 2014!

Se vidimo naslednje leto!

Lepo vas pozdravlja silvestrska in globalna, ampak absolutno vaša,

Ajda

8. dan, Tbilisi

Današnji dan ni bil ravno uspešen. Vsako potovanje ima vzpone in padce in tole je bil padec.

Začelo se ni tako slabo. S Francesco sva šli po opravkih do njene univerze, da se je prijavila uradni osebi, itd. Potem sva pohajkovali po zgornjem delu mesta in se počasi vračali nazaj proti predelu Rustaveli. Zares so se moje skrbi začele že s plačilnimi karticami. V Gruziji boste res zelo zelo redko naleteli na plačilne terminale. Jaz sem trikrat že dvignila na bankomatu, kjer me provizija stane 5€ na dvig. Me že glava peče ob zapravljenem denarju. Sprva sem dvignila tako malo, ker sem navajena večino stvari plačevati s kartico. Vsaj hostle in hrano. Tukaj pa te grdo gledajo, če vprašaš za terminal, še grše pa, če ga imajo in poskušaš na njem plačati. Torej primanjkuje mi papirnatega keška.

Druga prigoda je, da greva s Francesco na kosilo. Vprašam, če ima dotična juha, ki jo želim naročiti, meso. V meniju piše, da ne, ampak raje preverim. Natakarica pravi, da ne. Naročim juho. V juhi plavajo koščki šunke. Pokličem natakarico in povem, da sem prosila za juho brez mesa. Mi reče, da je brez mesa. Pokažem in rečem, da je to slanina. Natakarica gre do kuharice, se vrne in reče, da je to redkvica. Povem, da ločim med redkvico in šunko in da je to brez dvoma šunka. Francesca poskusi juho, pravi, da je šunka. Natakarica pravi, da bo vprašala, ampak je potem ni več na spregled. Ajda ostane lačna.

Greva v hrib, jaz že precej stradam. Iščem trgovinico. Po dolgih minutah jo le najdem. Prosim za lobio (lepinjo, polnjeno s fižolom, kar random). Stane 1 lar. Dam 10 larov. Prodajalka pravi, da nima drobiža in da ne more vrniti, torej jaz ne morem kupiti. Ajda jezna in lačna. Potem mi Francesca kupi ta lobio, ker ima drobiž. Hvala bogu.

Dan nekako potem le steče, čeprav finančna agonija ne popusti. Malo se sprehajava po zabaviščnem parku nad mestom, ki ima super razgled in zna biti poleti prav očarljiva lokacija. Nato premlevava situacijo in se odločiva za masažo v kopelih spodaj v mestu. Bi se šli kopati, pa Ajda nima kopalk. Kdo res spakira s sabo kopalke decembra!?! Tudi kupiti jih nisem mogla nikjer - ker je december. Ok, se odločiva samo za masažo. Gospa reče, da stane 10 larov. Krasno! Čakava 20 minut na proste maserke. Druga gospa pride in reče, da je prosto in da soba stane 75 larov. Kakšna soba? Ja, baje rabiva sobo, potem pa se dokupi masažo. Aja, midve bi samo masažo. Ne gre. Propade tudi to.

Ok, bova pa vsaj razglednice poslali. Kupiva razglednice. Kje je naslednja pošta? Tukaj po ulici naprej. Hodiva. Kje je pošta? Še malo naprej. Hodiva. Tretjič - kje je pošta? Nedoločljiv zamah z roko, ki bojda pomeni naprej. Hodiva. Dospeva do azerbajdžanskega veleposlaništva. Policaja pred stavbo rečeta, da tukaj naokrog sploh ni pošte. Aja. Kul. Pol ure hodiva samo nazaj v center.

Greva na tortice, ker moram jaz potolažiti svojo slabo voljo. Vsaj tortice so dobre.

Vrneva se v hostel in Ajda skuha večerjo. Še vedno je malce jezna.
Zato danes tudi ni slik. Ker sem slikala samo toplice, kjer pa nisva dobili masaže, zato to ne šteje.

Lepo vas pozdravlja razdražena, kreditno-kartična, zafrustrirana, malce revna, preveč vegetarijanska za Gruzijo, ampak vedno vaša,

Ajda

7. dan, Mtskheta

Teden dni že na potovanju! Dobro mi gre!

Danes sva s Francesco zapustili mesto in šli gledati Mtskheto, ki je zelo pomemben kraj za Gruzijce. Tam je bila nekoč prestolnica kraljestva ozemlja, ki je sedaj Gruzija. Tam so pokopani kralji in patriarhi. Tam je kup cerkva, ki jih človek MORA videti. Še UNESCO je tako rekel.

Torej najprej jutranja selitev v drug hostel, ki je lep, udoben, čist, poceni in sploh kul. Nato z metrojem do postaje Didube, kjer po enem teh klasičnih blodenj med maršrutkami le najdeva to za Mtskheto. 1 lar za pot. 30 minut vožnje.

Najprej nisva ravno navdušeni nad Mtskheto. Potem pa najdeva center, ki je ob pomoči EU prenovljen v prijetno kamnito-leseno mestece, ki me malo spominja na Švico. Tako gruzijsko Švico. Vsi ponujajo taksi. Ne, najprej si morava ogledati center. Velika obzidana bazilika je glavna atrakcija. Notri imajo tudi pravoslavno mašo, kar nedvomno popestri zadevo. Meni so pravoslavne maše zelo všeč. Ljudje malo postopajo naokoli, nič sedežnega reda, vsi malo pojejo, eni bolj, drugi manj, ampak vedno se malo poje, pa veliko sveč je povsod, pa kadila. Kadilo je sploh kul, ker me vedno spomni na božič, čeprav je božič že bil. Fino, ne?

Potem greva po mestu, se soočiva z glasnim puranom, kupiva poceni nakit, izgubiva zemljevid, najdeva sotočje, sva spet nadlegovani s strani taksistov in končno vidiva vse stvari v mestu. Ugotoviva, da bi bilo vseeno fino pogledati še cerkev Jvari, ki je na enem hribu, visoko nad mestom. Tako se le vdava v usodo in vzameva taksi za 15 larov do cerkve in nazaj. Čisto okej izletek.

Na poti nazaj naju talsist odloži v znani lokalni gostilni Salobie, kjer imajo res typische gruzijske jedi. Baje najbolj znan je lobio, ki je taka gosta fižolova obara. Vegetarijanka v meni se veseli. S Francesco oceniva sitaucijo in naročiva lobio ter špinačo z orehi zame, ražnjiče zanjo in krompirjeve piroške za obe. Gruzija naju spet zafrkne in na mizi imava več hrane kot je potrebujeva. Ker hrane ne mečeva stran, ostalo zapakirava in shraniva za večerjo. Eni smo pač z Gorenjske.

Hop nazaj v Tbilisi. Pol ure iščeva market, druge pol ure market, ki ima zelenjavo. Najdeva kul zelenjavarko, ki nama za 1 lar proda vse, kar rabim za adžapsandali. Zmaga! V hostlu se nato lotim gruzijske vegi obare z jajčevcem in moram reči, da glede na pogoje kuhanja, sploh ni slaba.

Sedaj pa žehta perila in sebe. Ajd!

Lepo vas pozdravlja kulturno-zgodovinska, gruzijsko-kulinarična, malce gorenjska in sedaj tudi čista ter vedno vaša,

Ajda

6. dan, Tbilisi - snidenje

Hostel brez dobrodošlice, brez razlage, brez angleščine, brez tople vode. Imel pa je toplo sobo. Vsaj nekaj.

Čakam Francesco. Francesca pride. JUHUHU!!! Končno ne bom več sama! Najprej dolg čvek tja v en dan. Jasminov čaj. Potem pade odločitev, da naslednji dan zamenjava hostel, ker tale ni bil ne vem kaj. Nič tople vode. To je kar slabo.

Sledi jasno raziskovanje Tbilisija. Mesto je nekako hecno razpotegnjeno čez okoliške hribe in na robih se nebotičniki vlečejo v neskončnost. Središče mesta pa je polno ali očarljivih zidano-lesenih hiš z lepimi izrezljanimi balkoni ali podrtij, kjer se da komaj živeti. In vseeno ljudje tam živijo. Situacija je slaba zlasti okoli predsedniške palače, kjer s Francesco poskušava ugotoviti ali so poškodbe posledica rusko-gruzijske vojne leta 2008 ali ne. Sklep ni dokončen.

Najbolj očitna prva točka je jasno center mesta. Ogledujeva si arhitekturo, najdeva lepo mošejo bolj na jugu centra, se čudiva cerkvi na klifu nad reko, mahava iz žičnice, ki naju ponese do utrdbe Narikala, blodiva po ulicah do predsedniške palače, se čutiva pobožni pri gigantski cervki na drugi strani reke, ki ima tri nadstropja, itd. Jeva v poceni gostilnici, kjer se kadi notri (kakopak). Malicava čebureke, na srečo je post in imajo tudi vegi/postno verzijo. Jes!

Vidiva po najini skromni oceni 2/3 ključnih stvari. Čakata pa naju še dva dneva prestolnice...

Aja, večer zaključiva z dolgiiiiim klepetom v... piceriji. Tako dolgo sva iskali hrano v nekem zabačenem delu mesta, da sva morali pristati na pico. Ni bila tako slaba. Ali pa sva bili midve tako lačni. Kdo ve.

Lepo vas pozdravlja prijateljska, centralno-mestna, über turistična in vedno vaša,

Ajda

5. dan, Davit Gareja

Nov dan, nova pustolovščina. To je moj moto.
Zato sem zjutraj napakirala stvari, pozajtrkovala z Nato in vmes prevajala iz angleščine v ruščino za novo gostjo iz Rusije, nato pa odrinila iz Signagija, ki me je tako prijazno gostil dva dni in se odpravila v Tbilisi. Pomemben detajl - moja pot je imela še ovinek.

Do samostana Davit Gareja ne vozi noben javni prevoz, zato sem za 35€ najela taksi in se odpravila na pot. Moj taksist je bil Giorgi. Giorgi mi je kupil mandarine (Sakartvelo, Sakartvelo!), vedno znova vpil "Eat! Eat!" in mi pokazal vse slike in video posnetke svojih otrok (Luke in Nicola, če vas zanima). Giorgi mi je dal tudi pravoslavno ikono sv. Giorgia (Georgea, Jurija), ki je njegov zaščitnik in zaščtnik cele Gruzije. Giorgi govori malo angleško in malo rusko, ima pa v svojem Golfu 3 mini gruzijsko-angleški slovar. Skratka, z Giorgiem ni dolgčas.

Pokrajina med Signagijem in Davit Gareja samostanom je osupljiva. Hribi in gore so raznih oblik, kepaste kot cmoki, valovite kot morje, razbrazdane kot pomladno polje in špičaste kot vrhovi smrek. Sneg se je že davno stopil in razkril sloje prsti in kamnin v raznih rdeče-rjavo-rumenih odtenkih. Sonce je zopet žarelo z vso svojo močjo, zato ne bom več poslušala nevmesnih komentarjev tipa "Zakaj pa potuješ pozimi? Takrat res nimaš kaj videti." Mimogrede, moj taksi je bil tretjino cenejši zaradi nizke sezone.

Kompleks Davit Gareja je slaven predvsem zato, ker se je menih Davit za nekaj časa s svojimi privrženci utaboril v gorah in samostan napol vklesal v skalo (ne vem, če ravno on, ampak saj štekate). Tako samostan sestavlja nekaj menihških jam in par cerkev. Z vzponom na hrib se podam še do male jamske cerkvice in nato vse do gorske meje z Azerbajdžanom, kjer že stražita dva carinika. Njuni strogi pogledi mi dajo vedeti, da z njima ni šale in naj nikar ne poskušam prečkati meje, če ne mi bo trda predla.

Giorgi je prijazen in mi pri lokalnem menihu, ki je njegov frend, dobi razglednico. Nato reče, da me za ekstra 5 larov zapelje vse do Tbilisija. Ok. Brum brum mimo Sagareja do metro postaje v Tbilisiju. Tam potem kupim elektronsko kartico za lokalni promet (opa, kako napredno!) in grem do Rustavelija, kjer se nahaja moj hostel. Sleep Inn hostel je kar osnoven, ampak ima grelec vode za juhico iz vrečke in hiter internet. Če mi uspe dobiti še toplo prho, potem sem zmagala! Jutri pride že moja prijateljica Francesca, s katero si bova pogledali Tbilisi in zahod Gruzije.

Lepo vas pozdravlja sedaj že zelo utrujena, nikoli lačna, popotniška in vedno vaša,

Ajda

P.s. Še nekaj mini detajlov, da ne pozabim:
- Videla oslovsko vprego. Parkrat.
- Ob cesti se prodajajo kosi svinjine. Celi kosi (glava, krača, ipd.) brez ovoja. Vse se lepo praši na svežem zraku.
- Gruzijci so izredno ponosni na svoje pridelke. Vsi vpijejo: Sakartvelo, Sakartvelo (Gruzija! Gruzija!).
- Ceste imajo več lukenj kot švicarski siri.
- Vsi mi govorijo, da sem lepa, ker sem visoka (višja od povprečnega Gruzijca), suha (oni so to rekli, ne jaz) in ker imam modre oči. Sploh modre oči so ključne. Bojda nosečnice v Gruziji molijo, da bi otrok imel modre oči. Svašta.
Aja, ker sem lepa in ker govorim več jezikov, bi bojda morala biti ambasadorka Slovenije v Gruziji. Tako pravijo. Jaz jim ne oporekam.

4. dan, Signagi

Sonce, morje, plaža... Ne, ne, hec. Sonce, gore, svež zimski veter. Dan v Signagiju. Malo mesto, ki se je raztegnilo čez tri hribe, se baha z urejenimi kamnitimi ulicami in več bankomati, kot jih je mogoče prešteti.
Jutro z Ladom pozdraviva z močno in sladko kavo, nato pa se raziskovanje začne.

Bistven del ogleda Signagija je ravno to - ogled Signagija. Arhitektura je vsekakor izrazito drugačna od Gruzije, ki sem jo videla skozi okno maršrutke. Hiše so zidane z lepimi rdeče-bež kamni, balkoni izrezljani, ulice čiste. Prava atrakcija je obrambni zid, ki se razteza vse naokoli mesta in ki ga priden popotnik lahko obhodi. In ker je Ajda priden popotnik, ga je obhodila. Rdeče-bež kamni so se v jutranjem soncu svetili skoraj zlato in dan je bil tako topel, da sem se morala odpovedati puloverju.

Spisek ogledov ni bil ravno dolg, zato sem takoj po zidu in cerkvi Sv. Stefana odkorakala do cerkve Sv. Giorgia. Ki je bila zaprta. Ves dan. Poskusila sem 3x. Grem mimo babic s štrikanimi štumfi do centra mesta. Kupim preveč sladek zajtrk. V trgovini vidim ogromne kose svinjine in cele piščance.

Glavna postaja dneva - svetišče Sv. Nino (glavne gruzijske svetnice) in izvir svete vode. Iz mesta do tja je približno pol ure hoje in ker je dan topel, se ne obotavljam in odrinem peš do znamenitosti. Svetišče je resnično lepo urejeno, kot nek rimski park, kjer se lahko sprehajaš, v glavni cerkvi pa lahko vidiš mnogo fresk in grob Sv. Nino. En strm spust kasneje sem tudi pri svetem izviru, kjer testiram svetost vode. Poročam kasneje o rezultatih.

Kar gre dol, gre tudi gor, zato nadaljnje pol ure sopiham v klanec. Vse se dobro konča, ko se vrnem v gostišče, kjer me Lado in Kato posedeta za mizo z njuno družino in kjer dobim tudi svoj vegi obrok. Kruh lavaš, francosko solato, gruzijsko pivo in obilico krasnega sušenega sadja - grozdje (pa ne rozine, ampak pravo sušeno grozdje), kaki in še nekaj nedoumljivega, ki izgleda kot hruška križana s hibiskusom. Vse je odlično in skoraj počim od preveč hrane.

Še zadnji večerni sprehod po mestu, dokler ne postanem spet utrujena, kar pomeni, da je čas za degustacijo vin. Grem v Wine World, za kar mi ni žal. Prijazna gospa me popelje v klet, mi razloži vse o gruzijskih vinih in stestirava dva vzorca - belo in rdeče. Rdeče vino po imenu saperavi je odlično in pridno delam zapiske, da česa ne pozabim. Res, saperavi. Zapomnite si.

Zvečer se vrnem v gostišče in po dolgi vroči prhi, ki je sprala z mene umazanijo dveh dni, se zopet znajdem za mizo, polno hrane. Spet srečam kruh ter se seznanim z najboljšim slanim kravjim sirom.... sploh. Na svetu. Druga poslastica so neke vložene češnje, ki niso češnje in so božanske. Bajsa sem.

Z Ladovo hčerko Nato se dolgo pogovarjava o situaciji v Gruziji. Tako kot v Armeniji so tu plače prenizke, da bi sploh normalno živeli, kaj šele da bi kaj privarčevali. Povprečen Gruzijec ne more tako potovati, kot potujem jaz. Ne gre na dopust na Hrvaško in za praznike pogledati adventni Dunaj. Tudi potice nima na mizi. Polagam vam na srce, dragi moji Slovenci, veselite se svoje sreče in užijte je kar se da veliko. In pomislite - večini ljudi se godi slabše kot vam. Zatorej - z optimizmom naprej v nove zmage!

Jaz pa naprej v nove pustolovščine. Jutri se, upam, srečam s slavnim samostanom Davit Gareja. Peljala se bom s taksijem. Luk suz.

Lepo vas pozdravlja debela, posončena, relativno premožna in svetovljanska, ampak vedno vaša,

Ajda

3. dan, med Armenijo in Gruzijo

Minilo je zgolj 24 ur in spet sem polna vtisov! Tale Kavkaz mi ne da dihati!
Danes mi je uspel velik podivg. V enem dnevu sem prišla iz Yerevana v Sighnaghi.
Ob 7h zjutraj sem že čepela in zmrzovala na avtobusni postaji. Najprej sem se zelo veselila table, ki prikazuje prihode avtobusov z minutami čakanja vred. Potem sem ugotovila, da tabla laže in da je vse 'mal po filingu'. Imela sem srečo, da sem ujela avtobus do glavne avtobusne, od koder sem se z maršrutko podala proti Tbilisiju že ob 9h zjutraj. Urniki ne v Armeniji ne v Gruziji ne veljajo. Med napovedanim odhodom in dejanskim odhodom je še mnogo kajenja, prehranjevanja, lulanja in čvekanja. Zato odrinemo ob 9h.

Nič hudega, voznik zamudo nadomesti z vratolomno vožnjo po že tako razdrapanih cestah. Prevoz in vlakec smrti obenem! Na srečo me zamoti razgled. S soncem obsijane in zasnežene prekrasne gore na severu Armenije mi vzamejo dih.
V Tbilisi pridem ob 2h in srčno upam, da mi bo uspelo ujeti maršrutko v Sighnaghi ob 3h. Utopija. Najprej sem morala 3x vprašati, kateri avtobus pelje do postaje Sangori. Ko sem bila že na napačnem avtobusu, sem prestopila, šla na pravi avtobus, sprevodnica mi pozabi povedati, da moram izstopiti, pešačim eno postajo nazaj, iščem prehod za pešče 5 minut, prečkam cesto ilegalno, iščem maršrutko za Sighnaghi, vsi napisi v gruzijski pisavi, 5x vprašam, kao tukaj zraven, kar je na koncu 10 metrov stran, zamudim maršrutko. Čakam 2 uri na naslednjo, jem hačapuri, ki je carski, in jabolko s tržnice. V teh dveh urah pridejo gospe prodajat banane, limone in kekse vsaj 50x.

Ob 5h končno odrinemo in kar naenkrat imam toliko vprašanj glede Gruzije. Kako je ta država sploh lahko v EaP? Gruzija se namreč s sedeža moje maršrutke zdi od Evrope oddaljena vsaj 100 let. Infrastruktura mesta je slabša kot v katerem koli mestu v Bosni. Urnikov ni, vse se dela 'tako ovako' in vsak voznik je še dobavitelj gradbenega materiala, poštar ter export-import obenem. Res. Na poti v Sighnaghi smo se ustavili za 15 minut, da so fantje lahko razložili valovite plošče s strehe našega kombija. Na javnih mestih se kadi, še v avtobusu se kadi. Povsod se kadi. Okoljska zavest je pod ničlo. Nikjer še nisem videla dežele, kjer bi plastične vrečke in odpadki ležali po drevesih. PO DREVESIH! In to na tone, povsod. Cela država izgleda kot eno veliko smetišče. Res žalostno. Rada bi verjela, da ima Gruzija potencial, ampak oglaša se Zahodnoevropejka v meni, ki pravi, da pač Gruzija ne premore evropske logike. Ne gre za to, da bi bila evropska logika vrednostno boljša ali slabša, samo država, kot je Gruzija, trenutno nikakor ne more ob bok ostalim EU državam. Če je Ukrajina stopničko pod Romunijo in Bolgarijo, Gruzija za njima zaostaja za celo nadstropje.

Po mojih žalobnih premlevanjih sem končno prispela v Sighnaghi. Tukaj se lepa stran potovanja zopet nadaljuje. Mesto je tudi v temi zanimivo in sprehod po kamnitih ulicah je več kot čaroben. Po malce truda najdem gostišče Nato in Lado, kjer me pričaka simpatičen starejši par. Takoj me posedeta, olajšata prtljage in mi napovesta pokušino vin. In kakšna pokušina je to! Čaj, lepinja, solata, domače nefiltrirano vino, žganjica chacha in vložene švindis, ki so kot neke češnje, ampak boljše. Sledi pogovor o Slovaniji (moji domači deželi, jasno), ki pa na srečo pristane v istem košu s Hrvati in Makedonci, tako da dam Ladotu plus pike. Gospod Lado govori lepo rusko in uspe se nama pogovarjati kar celo uro. Potem dobim svojo sobo, ki je samo moja in ne bo nihče smrčal 2 dni in velika postelja bo moja, samo moja.

Danes je bil dober dan. Upam samo, da me tiste smeti s poti ne bodo strašile v sanjah.

Lepo vas pozdravlja absolutno avanturistična, mednarodna, ekološka, slovanska, polna kot boben, ampak vedno vaša,

Ajda

2. dan, Armenija

Ne vem, komu je padlo na pamet potovati v Yerevan pozimi, ampak tukaj sem. Zadnja dva dneva sta bila ena tistih, ko smrkelj zmrzuje v nosu, ko si oblečen kot Eskim, da ti ne zmrzne rit, in ko ne čutiš več prstov na nogah. Božični večer v Yerevanu.

Dopoldne sem se namenila obiskati Noe Brandy Company, kajti Armenija je tako zelo znana po svojem brandyu, da so jim Francozi celo dovolili imenovati svoje izdelke konjak. Jasno, da si ne bi dovolila zamuditi te priložnosti. Pokušina vzorcev še pred kosilom? Pa dajmo! Na vhodu me je pričakala simpatična osebna vodička po tovarni, ki je lepo govorila angleško in je zelo cenila moj džentelmenski manever ponujene roke, ko je skoraj padla na ledu. Najprej malce zgodovine podjetja, nato ogled kleti in jasno - pokušina brandya. Vzorec iz leta 1924 me je res prepričal! Odlično! Potem je šlo samo še navzdol - 20 in 10 let stara brandya. Moj okus se jasno nagiba k čim starejšim primerkom. :P

Potem sem se, malce vrtoglava, podala raziskovati mesto. Zunaj še vedno pod lediščem, ampak moje preživetvene tehnike so precej dobre. Dvojne nogavice, od tega ene volnene in nepremočljivi čevlji. Ušanka (ruska podložena kapa z naušniki) je preprosto obvezna oprema. Dvojen pleten šal. Pajkice pod hlačami. In ja, smučarsko perilo. Potem je preživetje zagotovljeno. Moja sostanovalca iz hostla sta se preveč ustrašila vremena in sta ostala v sobi. Kakšna izguba časa! Jaz sem videla ogromno. Praktično ves krog v katerem se nahaja center.

Da bi pregnala alkoholne hlape v sebi, sem si privoščila kosilo v eni izmed armenskih verig za hitro kosilo Karas. Res poceni in okusno. Ogled mesta sem nadaljevala po zunanji stranici kroga in končno dosegla muzej starih manuskriptov Matenadaran. Vredno ogleda! Drugi vzpon na Kaskade mi ni prinesel pogleda na goro Ararat, tako da je povratek v Armenijo poleti obvezen. Za tolažbo pa sem videla Modro mošejo, pokrito tržnico in predsedniško palačo.

Končno je vreme premagalo tudi mene in ker je ravno božič, sem se odločila za intimno večerjo v enoje kar v hostlu. Jasno - voda v ceveh je pomrznila in sedaj čakamo, da vodovodarji popravijo cevi, da končno lahko začnem kuhati večerjo.

Potem pa party time!

Lepo vas pozdravlja utrujena, zmrznjena, turistična in predbožična, ampak vedno vaša,

Ajda

1. dan, Armenija

Končno odmrznjena in stuširana. Nič ni lepšega kot topel tuš po napornem dnevu. Sploh, če po tušu dišiš po jagodah. Morala sem si pač sposoditi gel za tuširanje in verjemite, tudi jagoda je boljša od vonja, ki sem ga imela prej.
Skratka kot ena sveža jagodka sedim na kavču v hostlu, pokrita s spalko in pišem tale blog. Ker se mi je že danes nabralo toliko vtisov, sem sklenila pisati blog kar vsak dan, da česa ne pozabim. Mini potovalni blog.

Moja pot se je začela včeraj ob osmih zvečer, ko sem iz Rige odrinila na letališče. Noč je minila delno na letalu in delno na letališču v Tbilisiju, kjer sem si privoščila še malce spanja do prvega avtobusa. Ob 7h zjutraj po lokalnem času sem že sedela na avtobusu za center. Cena - 25 centov. Najbolj me je presenetilo to, da so se ljudje hoteli pogovarjati z mano. Najprej sem bila malce osorna, ker nisem vedela, kaj želijo, nato pa sem začela razumeti, da so ljudje tukaj neverjetno prijazni in da se samo želijo malce pogovarjati. Seveda v ruščini, sploh ni bilo vprašanja.

Na srečo sem na postaji Avlabari srečala prijaznega Malezijca, ki se je tako kot jaz odpravljal direktno v Yerevan. Skupaj sva čakala maršrutko in ugotavljala, kateri prevoz je najboljši. Nek gospod je vztrajno ponujal svoje usluge in sprva sva bila skeptična, nato pa sva zaradi pomanjkanja alternativ privolila v prevoz. Deljeni taksi, 35 larov (17€) do Yerevana, 5 ur vožnje.

Sama vožnja je bila jako zanimiva. Vozi se kajpada hitro in sunkovito, ceste pa so usmiljenja vredne. Vendar izkušnja odtehta vse - 3 ure vožnje čez armensko-gruzijske gore, posejane z malimi vasicami, posute s snegom in obsijane s soncem. Krasno! Kaj kmalu je bilo moje gorotožje (pogrešanje gora, op.a.) pozdravljeno.

Prihod v Yerevan je bil manj čaroben. Megla, sneg in minus deset stopinj. Malezijec in jaz sva, z mojim znanjem ruščine kakopak, kmalu našla bankomat in prvi avtobus v center. Potem sva se razšla, saj bivava v različnih hostlih. Moj hostel One way je lep, domačen, s prijaznim osebjem in vključenim zajtrkom. Po poznem kosilu v obliki juhe iz vrečke (ki pa odlično pogreje premraženo telo), sem se napotila raziskovat mesto.

Center Yerevana je zasnovan v obliki kroga s premerom cca. 1,5km. Znotraj kroga se nahaja večina zanimivosti. Jaz sem se za začetek pustila voditi ulicam sem in tja, da bi odkrila čimveč nepričakovanih dobrot. Najprej sem si ogledala trg z operno hišo, poleg katere je majhno jezero, ki se pozimi spremeni v mega drsališče. Po prečni ulici navzdol me je pot odpeljala mimo socialističnih megagradenj in dragih butikov do Trga republike, ki je glavni trg mesta. Vse je bilo okrašeno in oh in sploh božično. Zanimivo, mesto ne premore Turistično-informacijskega centra, zato pa mi je zelo prijazno in zavzeto pomagala uslužbenka neke turistične agencije.

Pot sem tako nadaljevala do Kaskad, ki so mega stopnice, ki se pnejo nad mestom. Vsaka ploščad je dom enemu od muzejev, na vrhu pa se ponuja razgled na Yerevan. Jaz od svojega nočnega razgleda nisem imela nič, ker se je nad mestom pasla megla. Fej in fuj! Poskusim znova jutri. Držite pesti za sonce!

Zadnja postaja večera je bila armenska restavracija Dolmama, ki je sicer bolj na prestižnem koncu, a sem si res želela poskusiti nekaj tipično armenskega. Obljubila sem si, da bom v vsaki, vsaj približno vegetarijancem prijazni deželi, poskusila eno tipično jed. Tokrat je kocka padla na dolme, vegi fegi sarmice, polnjene z lokalnim žitom, lečo in granatnim jabolkom. Na vrhu še marinirana suha marelica. Slastno! Ubogi natakar je žal dvakrat pozabil čaj, ki sem ga naročila, tako da sem se poslovila brez pijače. Vseeno priporočam tole ne preveč drago restavracijo.

Za konec moram omeniti še par naključnih vtisov:
- Na postaji v Yerevanu imajo eno tistih naprav, kjer si z mehanično roko loviš darilo. Tukaj so za darilo cigarete. Tipično.
- Ko smo že pri cigaretah, te stanejo 1€. Bencin takisto. Oh ja.
- Ulice Yerevana so drsališče samo zase in samo prežijo na nič hudega sluteče babice.
- Danes sem imela na sebi: dvoje nogavice (od tega ene volnene), podložene pohodne čevlje, pajkice, kavbojke, spodnjo majico, termo majico, volnen pulover, bundo, dvojni šal, kapo z naušniki, dvojne rokavice. In še me je kdaj zazeblo.
- Yerevanci ne znajo z zemljevidi.
- Uradni jezik turizma je ruščina, čeprav se najdejo tudi dobri govorci angleščine.
- Napisi so domala neberljivi. Gruzija ima svojo pisavo, Armenija ima svojo pisavo.
- Danes sem bila na primer zamenjana za Ukrajinko in Armenko. To zadnje je pač res strel v temo.

To je to zaenkrat. Jutri poročam dalje.

Lepo vas pozdravlja utrujena, radovedna, kavkaška in vedno vaša,

Ajda

P.s. Aja, dekle na recepciji v hostlu je pravilo izgovorilo moje ime! Neverjetno! Takoj si je prislužilo plus pike!

Na pot

Trenutno preživljam še zadnje minute v študentskem domu. Hecno, kako sem se v štirih mesecih navadila na ta kraj, čeprav sem bila mnogokrat prav zaradi njega na robu živčnega zloma. In vendar je mini-soba postala moja soba, nekakšno varno zatočišče v (zame) velikem mestu.
Na postelji so eden za drugim razpostavljeni kovček, nahrbtnik, vreča 1, vreča 2, torba in torbica. Šest kosov. Izziv trenutno je, da vseh teh šest kosov varno spravim v Rigo, s tem da to zajema en vlak in en avtobus. Po možnosti pa še dva taksija, ker se mi sanja ne, kako efektivno prenesti toliko prtljage do 15min hoje oddaljene železniške postaje.

Študentski dom je prazen. Večina mojih prijateljev je že odšla. In sedaj odhajam jaz. S to razliko, da so prijatelji odšli domov za praznike, jaz pa se selim v novo mesto in se grem za dva tedna potepati v Gruzijo. Trentuno sem v fazi, ko se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba. Že danes bi se lahko veselila objemov družine, domače hrane in obiskov prijateljev. Tako pa se raje igram neustrašno popotnico, ki pa ji pod krinko hladnokrvnosti srce trepeče pred neznanim.

Vse bi dala, da bi lahko šla v tem trenutku domov ali pa da bi vsaj ostala v Kaunasu, ki se mi je tako priljubil v zadnjih nekaj tednih. A nova soba me že čaka v Rigi, hostli so že rezervirani v Gruziji in moja magistrska raziskava me že čaka.

Malce krajša objava, ampak se v kratkem javim iz Rige, Gruzije ali Armenije.

Lepo vas pozdravlja osamljena, žalostna, nestrpna in zelo popotniška, ampak vedno vaša,

Ajda

Spremembe

Včasih je življenje pač krasno! Pustolovščine so za vogalom in vsak dan prinese nekaj novega in svežega.
Moja dobra volja temelji na tem, da sem zares, 100%, absolutno zaključila svojo izpitno kariero. Moji trije izpiti so v žepu in pred mano se že odpira novo vesolje, imenovano magistrska naloga. Do konca aprila bova skupaj preživljali večino popoldnevov.

Do takrat pa se bo zgodilo še mnogo zanimivih stvari. Za začetek si grem ogledati svoje bodoče stanovanje v Rigo. V petek zares zapustim Kaunas in se odpravim v latvijsko prestolnico. Tam se bom srečala s prijazno gospo, ki bo dovolila ostati v mali sobici za nadaljne tri mesece. Stanovanje je v centru in ima vse, kar stanovanju pritiče, razen posteljnine. Zato sem včeraj na vrat na nos romala v Ikeo po dodatke. Sedaj bo moja soba popolna.

Konec naslednjega tedna pa se že podam na svojo največjo pustolovščino - na Kavkaz. Letalo me bo iz Rige dostavilo v gruzijsko prestolnico Tbilisi, nakar bom takoj odpotovala ogledati si Yerevan, prestolnico Armenije. Tam se bom zadržala dva dni, nakar me čaka dolga vožnja do Sighnaghija, male vasice sredi vzhodne Gruzije, kjer se bojda prideluje odlično gruzijsko vino. Tam bom dva dni zdravila svoje gorotožje (pogrešanje gora, op.a.), saj je mala vasica obdana z verigo vršacev prav tako kot moja ljuba domača vas.

Iz Sighnaghija si bom na poti nazaj v Tbilisi (upam da) ogledala še Tsnori, ki je večje bližnje mesto, nato pa se končno srečam s svojo prijateljico Francesco, s katero si bova ogledali preostanek Gruzije - prestolnico, Mtskheto, Gori in po vsej verjetnosti še Kutaisi. Novo leto bova praznovali v Tbilisiju, kjer naju bo pričakala gruzijska prijateljica še iz italijanskih časov.

V začetku januarja bom na žalost primorana zaključiti svoje zimske počitnice in se podati na delo. Čaka me Latvija, čaka me Riga in predvsem me čaka 90-strani dolga magistrska naloga o vplivu emigracije na latvijsko populacijo.

Ampak vse to z mnogo veselja, slovenskega druženja s so-migranti, rednimi obiski Litve in kakšnim nenadejanim obiskom iz domovine. NAJ SE ZABAVA PRIČNE!

Lepo vas pozdravlja ekstatična, zabušantska, popotniška, pred-novoletna in zelo zelo vaša,

Ajda

Praznično vzdušje

Tako. Konec je. Čao!

V petek sem se dokončno poslovila od univerzitetnih predavanj in zakorakala v novo obdobje svojega življenja, ki se mu reče pisanje magistrske naloge. Ok, v resnici me čakajo še trije izpiti, ampak to so zgolj nepomembne podrobnosti, ki me ločijo od 11. decembra, ko bom uradno postala 'samostojna raziskovalka' (freelance researcher), kot se rada sama nazivam.

Hkrati pa to zavedanje nosi v sebi tudi nekoliko žalosti, saj bom zapustila ljubi Kaunas. To nesrečno mestece mi je v resnici priraslo k srcu, ker skriva v sebi prava mala presenečenja. Skrivnostna plastenka na prehodu za pešce, domači 'kvas' v lokalni gostilni, zapuščen sovjetski lunapark, soba gorečih sveč.... vse te nenadejane dobrote druge prestolnice. Prav tako bom pogrešala litvanščino, ki mi je iz dneva v dan bolj všeč - sedaj se soočam z njo že na precej višji ravni kot na začetku.

Ampak do mojega odhoda je še tri tedne. Do takrat pa velja izkoristiti čas kar najbolje.

V četrtek smo se v okviru predmeta Patterns of Conflict and Cooperation in the Baltic Sea Region podali v Vilnius, kjer smo se srečali s predstavnikoma nordijskega sveta ministrov in litvanskega zunanjega ministrstva. Dva res izjemna obiska, kjer smo dobili vpogled v to, kako stvari delujejo od znotraj in s čim se na dnevni ravni soočajo zaposlenih teh dveh inštitucij. Za nameček smo šli mimo dvorane, kjer se je dve uri kasneje odvijala konferenca zunanjih ministrov držav Evropske unije in meni je uspelo za trenutek sesti na stol Slovenije in se pretvarjati, da sem prava ministrica na pravi konferenci. :)

 zastopamo Slovenijo

Včeraj je bil še en super dan s kar dvema zanimivima dogodkoma! Najprej smo si dekleta kolektivno ogledale košarkarsko tekmo med lokalnim klubom Žalgiris in milanskim EA7. Velik plus: res poceni prigrizki in pijača na tekmi. Velik minus: izžvižgavanje nasportne ekipe in neprestano usajanje nad sodniki. Zelo slaba energija in na koncu sem dejansko začela navijati za Italijo, ker so me litvanski navijači prav pošteno razočarali.
Na srečo je bil v planu še en dogodek - koncert popularne litvanske skupine Garbanotas bosistas. Čisto indie in čisto carsko! Fantje in dekle so na odru sproščeni in vsak komad odigrajo z dušo. Toplo priporočam!

tekma in koncert

Danes smo dan, na željo naše ameriške kolegice, popestrili z večerjo za zahvalni dan (Thanksgiving). Osebno sicer ne podpiram tega praznika, vendar sem iz izseljenske solidarnosti podprla Jamie in nekoliko tudi pomagala pri pripravi jedi za veliki dogodek. Ne boste verjeli, kaj vse se je znašlo na mizi! Krompirjev pire, stročji fižol z orehi, korenje na maslu, gobova polivka, brusnična omaka, štručke, pečen sladki krompir s penicami (marshmallow), polnilo (stuffing), bučna pita, pita s karamelo in ameriškimi orehi ter seveda obvezni puran. Ne, nisem pretiravala. Za nameček je vse to Jamie sama pripravila in moram reči, da je odlično opravila svojo nalogo. Mislila je tudi na osamljeno vegetarijanko in pripravila polnilo ločeno od purana, da sem ga lahko poskusila. Hvala Jamie, ker to je bil brez dvoma moj najljubši del obeda!

 puran

 pite <3

Skratka, v Kaunasu je pestro! Še izpite spravimo v žep in smo na konju! Iiiii-haaaa!

Lepo vas pozdravlja magistrska, navijaška, žurerska, preveč sita, ampak vedno vaša,

Ajda

Življenje antropologinje

Vsak poklic, če ga opravljaš s srcem, zahteva nekaj premagovanja in potrpežljivosti. Stvari so redko lahke, vsaj tiste res pomembne. Zatorej se nisem pustila plašiti prihajajočim trem mesecem in sem se pogumno odpravila (nazaj) v Rigo.

Dve leti nazaj sem prišla v latvijsko prestolnico prvič, ko sem želela izvesti terensko delo za svojo diplomsko nalogo. V kratkih dveh tednih sem spoznala čudovite in zanimive osebe ter našla dovolj materiala, da sem svojo diplomo dopolnila z etnografsko narativo. Tokrat se vračam na teren po zgodbe za svoj magisterij. Latvija je (p)ostala moja zvesta spremljevalka in ker je Riga pač super, sem bom januarja za tri mesece preselila v prestolnico in poskušala ugotoviti, kaj se dogaja z emigracijo v Latviji. Od leta 2000 je namreč državo zapustilo že 13% prebivalstva, kar brez dvoma preoblikuje obraz družbe. In to je ves srž moje raziskave.

lepe riške ulice

 rože za nesrečo v supermarketu + 95-letnico samostojne Latvije

riška klasika - hiša črnoglavcev

lokalna umetnost

V četrtek dopoldne sem tako odrinila proti Rigi in zvečer že pila čaj 1000 in en cvet pri rojakinji Petri. Prvi dan je bil posvečen obiskom knjižnic, kjer se je na srečo skrival uporaben material za mojo nalogo. Na srečo se latvijske knjižnice malo bolj poslužujejo angleške literature kot litvanske.

Drugi dan bi moral biti namenjen intervjujem, vendar so tu nastopile težave. Že tako sem težko nabrala nekaj skromnih stikov z Latvijci, ki bi bili pripravljeni sodelovati v moji raziskavi. Tako pa je dekle, s katerim bi moralo imeti intervju, odpovedalo sestanek, zato sem imela preveč časa in sem se šla turistko. Tudi prav. Riga je bila za razliko od februarja 2012 topla in ne-snežena. Končno sem opazila vsa res lepa secesijska pročelja.

 secesijsko pročelje

cerkev Sv. Petra

grafit

glavni mestni trg

Tretji dan je bil sprva malce ležeren, saj me je Petra uvedla v svet bruncha, ko sva se neobvladljivo basali s hrano že ob 11h. Carski lokal, dobra glasba, oprema v stilu kolesarjenja in neomejen buffet za 3,5€. Temu jaz pravim dobro življenje. Sledil je obisk muzeja sonca, kjer si za 3€ lahko ogledaš premnogo artefaktov v obliki sonca, si prebereš kaj na temo sonca-zvezde in nenazadnje pobarvaš svoje glineno sonce. Ustvarjalne delavnice s 7-letnimi otroki na sobotno dopoldne - kaj je lepšega?

Končno sem dočakala tudi to, po kar sem prišla v Rigo. Intervju. Dobila sem se z zanimivo punco mojih let, ki je Židinja z ruščino kot maternim jezikom in latvijskim pasušem. Zadetek v polno! Pol njene družine živi v Kanadi, sestra pa na Kitajskem. Po 3 urah intervjuja sem se morala kar na silo posloviti, mogoče tudi zato, da bi mi ne bilo treba narediti transkripcije treh ur pogovora. Kolegi antropologi vedo, o čem govorim.

Torej moj testni izlet v Rigo je povečini uspel. Sedaj lahko v miru razmislim, kam me bo vodila moja raziskava in kaj točno želim izvedeti. Do januarja si moram nabrati kar največ kontaktov, sicer pa je Latvija tako rekoč osvojena!

moja najljubša pekarna

zelena Riga

 v spomin na 95 let samostojnosti (pozabite na Sovjete, prosim)

Lepo vas pozdravlja malce litvanska, malce latvijska, 100% baltska in hkrati slovenska ter absolutno antropološka in vedno vaša,

Ajda

Slovenščina

Oh, ti moja draga materinščina, prekrasna si! Vsakič, ko slišim slovenščino po dolgem potovanju ali odstotnosti od doma, me prevzame res neverjeten občutek sreče, saj lahko zopet  uživam v vseh sičnikih in šumnikih, dvojini, dovršnih in nedovršnih glagolih ter popolnoma bizarnem lokalnem narečju/slengu.

Mesec dni nazaj sem sklenila deliti svoj ljubi jezik z ostalim svetom. Pridružila sem se iniciativi Multilingual Lithuania, ki organizira tečaje jezikov na osnovi prostovoljstva - vsak tuji študent se lahko prijavi in brezplačno poučuje svoj materni jezik. Jaz nisem dolgo oklevala in tako sem kmalu dobila svojo skupinico šestih nadebudnih učencev - dve Poljakinji, tri Litvance in eno Italijanko (mojo kolegico Giulio). Lahko rečem, da je moja skupina fantastična! So pridni učenci, lepo izgovarjajo besede (nekaj težav še imajo z ozkim e, ampak saj bo) in redno hodijo na moje ure.

Na začetku me je bilo strah, kako bom tujcem približala tako kompleksen jezik, kot je slovenščina. In v resnici skriva naš jezik nekaj pasti. Tudi ko želim razložiti preproste stvari, kot je naročanje pijače v kavarni, se že nekje znajde tožilnik in voila - že imamo lekcijo o uporabi tožilnika. Kljub vsemu pa me je snovanje tečaja popolnoma prevzelo. Z največjim užitkom brskam po vseh možnih spletnih učbenikih slovenščine, sestavljam lekcije in vaje ter po youtubu iščem zanimive videe, ki predstavljajo Slovenijo.

Zaenkrat se mi zdi, da mi gre odlično. :) Začeli smo preprosto, z res osnovnimi stavki, in počasi nadgrajevali znanje z vedno bolj kompleksnimi konstrukcijami. Ure so potekale nekako takole:

1. ura:
- kratka predstavitev Slovenije (zemljevid, pokrajinske značilnosti, zanimivosti)
- na kratko o jeziku
- abeceda
- o izgovorjavi samoglasnikov
- kratka naloga za izgovorjavo
- osnove (pozdravi, hvala, prosim, oprostite, itd.)

2. ura:
- pozdravi
- kratki dialogi
- Kako si?
- glagol biti
- predstaviti se
- Iz kje si?
- rodilnik ednine
- določanje spola
- narodnosti

3. ura:
- vaja 'Predstavim se'
- glagol govoriti
- Katere jezike govoriš? + celotna predstavitev samega sebe
- negativni glagol biti
- poklici
- nazivi (gospod, gospa... itd.)
- preprosto o kazalnih zaimkih
- nekaj novih besed

Za četrto uro pripravljam pogovor v kavarni, naročanje, nakupovanje v trgovini in števlike. Vsako uro poskušam popestriti tudi z video posnetki in tako smo prvikrat gledali predstavitve Slovenije, drugikrat smo poslušali Michaela Manskeja "Kako postati Slovenec?", zadnjič pa smo uživali v Bojanu in slovenski glasbi (Kreslin, Siddharta, N'Toko).

Vsakič znova se veselim prihajajoče ure in napredka svojih pridnih študentov. Upam, da jih pot nekoč zanese v Slovenijo, kjer bodo lahko uporabili svoje znanje! :)

Lepo vas pozdravlja poučevalska, slovnična, malce patriotska in vedno vaša,

Ajda

Gledati mesto

Vsakič znova sem navdušena nad mestnimi sprehodi. Ne razumite me narobe, sprehodi v naravi so neprimerno bolj razveseljivi, pa vendar se v raznih kotičkih mesta skrivajo prav zanimiva presenečenja! Zopet je prišla ležerna nedelja, saj smo v soboto zaključili s kolokviji, in tako mi ni preostalo drugega, kot da počnem kaj koristnega in ustvarjalnega.

Z Nicoleto, mojo romunsko prijatlejico, sva se podali na kratek sprehod po Kaunasu. Vreme nama sicer ni bilo najbolj naklonjeno, kajti nebo se je počasi prevešalo k dežju, vendar se nisva pustili preplašiti. V roke sva vzeli svoja fotoaparata (jaz malo slabšega, ona malo boljšega) in se podali na jugovzhod Kaunasa. Pot naju je vodila po zakotnih uličicah in mimo starih tovarn ter zapuščenih blokov. Krasen material za fotografiranje!

Vmes sva ponesreči zašli v malo uličico s premnogo psi in kar naenkrat so vse začeli lajati na naju. Tako je najin sprehod dobil pridih pustolovščine! V istem koncu sva odkrili tudi skupek zapuščenih zgradb, ki so ponujale krasne posnetke - romantiki starih hiš se preprosto ne morem upreti!

Pot sva zaključili na znanem Vytauto prospektas, ki naju počasi vodi do študentskega doma. Vmes sva si vzeli še pol urice za klepet ob čaju v mali slaščičarnici. Drugič zapored mi je uspelo naročiti vse v litvanščini, na kar sem jako ponosna in se šopirim kot pav s svojim znanjem. Dan pred tem sem naročila celo martini, kjer sem morala razjasniti, da brez ledu in z limono. Velik uspeh. Prav tako uspešen pa je bil najin fotografski dan in že vneto razmišljam, od kje bodo prišle finance za kakšen bolj sofisticiran fotoaparat.

Lepo vas pozdravlja amatersko-fotografska, uživaška, post-nedeljsko sproščena in vedno vaša,

Ajda

Pod arktični krog

Še kako prekmalu se je zaključila moja zadnja pustolovščina, ki je nekako povzela moj potovalni nabor leta 2013. Včeraj mi je pozno zvečer uspelo prikolovratiti iz Islandije nazaj v Kaunas, da se končno umirim in posvetim študiju.

Moja severna pustolovščina se je začela preteklo sredo, ko sem kar direktno z večernega predavanja odkorakala na kaunaško letališče. Pot do Islandije me je vodila preko Londona, kjer sem zamenjala enega nizkocenovca za drugega, vmes pa še prespala na skrajno udobnem letališču v Lutonu, ki ne premore niti brezplačenga wirelessa. Tako mi je, sveži kot postan sirov sendvič na topel dan, uspelo ob 9h zjutraj ujeti starše na letališču v Kefalviku.

Stvar je namreč taka - Islandija premore bore malo opcij za samostojnega popotnika. Če ne najameš avtomobila, si bolj kot ne mrzel, zato so organizirani ogledi daleč najbolj popularna opcija za raziskovanje otoka. Jaz sem imela strašno srečo in sem se priključila skupini, v kateri sta bila tudi moja starša, tako da sem oglede združila še z edinim družinskim snidenjem do konca letošnjega leta. Naša skupina se je imenovala Vulkani. Očarljivo.

Začeli smo jasno na začetku. Pot nas je iz Keflavika vodila preko lavinih polj in polotoka Reykjanes do mostu dveh kontinentov, kjer se stikata ameriška in evrazijska tektonska plošča. Lavina pokrajina je dokaj osupljiva zadeva, ker se ta trda črna nalomljena in (še) nerodovitna kamnina razteza na kilometre daleč. Le počasi prhni strjena lava in zgolj nekateri predeli imajo svežo plast mahu in lišajev, ki naznanja začetek prehoda od lave do rodovitne prsti. Spotoma si ogledamo še Grindavik in klife ter geotermalna polja v okolici, tako da dobimo prvi vtis o Islandiji. Definitivno dežela surove lepote in tisočerih geoloških pojavov.

 na vsaki strani po en kontinent

geotermalna polja

V Reykjaviku spim v Bus hostlu, ki je sicer nekoliko izven mesta, vendar je, kot se za skandinavske standarde spodobi, prostoren, čist in lepo opremljen. Z gratis toastom za zajtrk, kar nekako poteši tisto prvo lakoto do kosila. Ob islandskih cenah je vsak grižljaj pač dobrodošel. Drugi dan se že podamo na prvo veliko pustolovščino po poti zlatega trikotnika (osnovna turistična pot Islandije). Prva postaja je Þingvellir narodni park, kjer se je zbiral prvi parlament na svetu - skupščina vikinških vladarjev imenovana Althing. Zgoraj krasne geološke prelomnice, spodaj jezerca in jesensko obarvana ravnina.

 prelomnica in spodaj Althing

Þingvellir narodni park

Od Þingvellirja nas pot vodi do slapu Gullfoss, ki je znan po svojih bazaltnih tvorbah, ki se ob sončnem zahodu zlato svetijo. Sicer je pa slap lep tudi čez dan, kajti ob soncu se preko njega razpenja čudovita mavrica. Slapu sledi islandska klasika - gejzir. Čakamo na izbruh, jaz veselo držim v fotkič s kazalcem na sprožilcu, nakar se tako ustrašim nenadnega izbruha, da mi fotoaparat skoraj pade po tleh. Prva fotka gre v maloro. Lepa. :/ Zadnja postaja je cerkev Skalholt, ki velja za središče katoliške vere na Islandiji. Sončen dan doda piko na i lepi pokrajini.

Strokkur gejzir

 v soncu je vse lepše

Tretji dan sami pohajkujemo po Reykjaviku, kjer si ogledamo par nujnih stvari - arhitekturni biser koncertne palače Harfa, skulpturo ladje v čast ribiški kulturi Reykjavika, cerkev Hallgrimskirkja, ki je nepogrešljiv del mestne panorame in nenazadnje faleološki muzej ali preprosto rečeno muzej lulčkov. V tem bizarno-carskem muzeju so zbrani reproduktivni organi samcev različnih živalskih vrst, med drugim tudi človeka, ki se po velikosti uvršča nekje na sredino - za vse, ki se radi primerjajo z drugimi. Na lestvici faličnosti trenutno vodi sinji kit, zadnje mesto pa zaseda hrček, za čigar eksponat potrebuješ povečevalno steklo. Simpatiš.

 Reykjavik

 koncertna dvorana Harfa

 v čast reykjaviškim ribičem

 Reykjavik - mesto carskih grafitov

 penis-kit

Hallgrimskirkja

Popoldne preživimo v termalnem komplesku Modra laguna, ki pa nima nič z incestom in tropsko pokrajino in vse z množicami turistov, ki se namakajo sredi lavinih umetniških kreacij. Štos Modre lagune je silikat, ki v belo obleče črne magmatske skale, zato voda izgleda modro-bela in sploh carska. Tudi topla je, tako da lahko obiskovalci pregrejejo svoje otrdele kosti --- za borih 35€. Terme Čatež še nikoli niso zvenele boljše.

res modra Modra laguna

Četrti dan izkoristimo za drugo večjo turo, ki nas vodi na jug otoka vse tja do mesteca Vik. Prva postaja je slap Skogafoss, ki je eden teh velikih šumečih bučečih orjaških slapov. Druga postaja je ledeniški jezik Solheimajökull, kjer malce potipamo hlad ledu in stestiramo svojo nedrsečo pohodno obutev. Nato le dosežemo Vik, ki je mičkeno mestece z ravno toliko malo prebivalci, skriva pa simpatično plažo z razgledom, kjer pa nas samo močno prepiha in prezebe, tako da kaj kmalu raje izberemo varno zavetje avtobusa. Od Vika nazaj grede se ustavimo še na plaži Reynis, kjer se vidijo naravno ustvarjene bazaltne palice osmerokotne oblike. Zmaga matere Narave. Na poti nazaj se ustavimo še na nekaj panoramah in pod nekaj slapovi, ampak po pravici povedano me stvar začenja počasi dolgočasiti. Mogoče je bilo krivo vreme, ampak kaj kmalu sem se naveličala hecne enoličnosti sicer precej osupljive pokrajine. Ko se enkrat navadiš na vse to, ugotoviš, da je povsod vse isto. Hec je dodatno še v tem, da sem Islandijo primerjala z Novo Zelandijo in moram reči, da Nova Zelandija ponuja neprimerno več raznolikosti in povsem iste naravne fenomene (pa še kaj več). Vem, moja pristranskost do NZ nima meja.

 slap Skogafoss

 ledenik

 bazaltne palice

 slap slap slap

Zadnji dan izkoristimo za gledanje kitov, kjer nas močno prepiha, jaz pa se še dodatno jezim, ker sem ob vsakem znaku kakega kita na napačni strani ladje in nikoli nič ne vidim. Je pa lepo vreme. Ali kaj... Popoldne se poslovim do staršev, ki se odpravljata nazaj v domovino, jaz pa izkoristim lep sončni zahod in se podam na Perlan - razgledno točko nad mestom. Zvečer se končno dobim na kavi z mojo islandsko prijateljico, ki sem jo spoznala v Romuniji na tečaju romunščine. Tovrstna svetovljanskost se mi zdi strašno šik in vsi trije z njenim angleškim fantom izžemamo občutek lastne carskosti do bridkega konca.

 Reykjavik z morja

 gremo gledat kite

pogled na Reykjavik

Torek je in ura je 6:15. Reykjavik se še ni prebudil, ko si že oprtam nahrbtnik na rame in se podam nazaj do Keflavika. Čakata me dva leta, vmesni postanek v Londonu, trije časovni pasovi in res neudobno spanje na avionu. Ne dam se. Kaunas me čaka!

Lepo vas pozdravlja blazno utrujena, bankrotirana, fotografska, ampak vedno vaša,

Ajda