Teden dni že na potovanju! Dobro mi gre!
Danes sva s Francesco zapustili mesto in šli gledati Mtskheto, ki je zelo pomemben kraj za Gruzijce. Tam je bila nekoč prestolnica kraljestva ozemlja, ki je sedaj Gruzija. Tam so pokopani kralji in patriarhi. Tam je kup cerkva, ki jih človek MORA videti. Še UNESCO je tako rekel.
Torej najprej jutranja selitev v drug hostel, ki je lep, udoben, čist, poceni in sploh kul. Nato z metrojem do postaje Didube, kjer po enem teh klasičnih blodenj med maršrutkami le najdeva to za Mtskheto. 1 lar za pot. 30 minut vožnje.
Najprej nisva ravno navdušeni nad Mtskheto. Potem pa najdeva center, ki je ob pomoči EU prenovljen v prijetno kamnito-leseno mestece, ki me malo spominja na Švico. Tako gruzijsko Švico. Vsi ponujajo taksi. Ne, najprej si morava ogledati center. Velika obzidana bazilika je glavna atrakcija. Notri imajo tudi pravoslavno mašo, kar nedvomno popestri zadevo. Meni so pravoslavne maše zelo všeč. Ljudje malo postopajo naokoli, nič sedežnega reda, vsi malo pojejo, eni bolj, drugi manj, ampak vedno se malo poje, pa veliko sveč je povsod, pa kadila. Kadilo je sploh kul, ker me vedno spomni na božič, čeprav je božič že bil. Fino, ne?
Potem greva po mestu, se soočiva z glasnim puranom, kupiva poceni nakit, izgubiva zemljevid, najdeva sotočje, sva spet nadlegovani s strani taksistov in končno vidiva vse stvari v mestu. Ugotoviva, da bi bilo vseeno fino pogledati še cerkev Jvari, ki je na enem hribu, visoko nad mestom. Tako se le vdava v usodo in vzameva taksi za 15 larov do cerkve in nazaj. Čisto okej izletek.
Na poti nazaj naju talsist odloži v znani lokalni gostilni Salobie, kjer imajo res typische gruzijske jedi. Baje najbolj znan je lobio, ki je taka gosta fižolova obara. Vegetarijanka v meni se veseli. S Francesco oceniva sitaucijo in naročiva lobio ter špinačo z orehi zame, ražnjiče zanjo in krompirjeve piroške za obe. Gruzija naju spet zafrkne in na mizi imava več hrane kot je potrebujeva. Ker hrane ne mečeva stran, ostalo zapakirava in shraniva za večerjo. Eni smo pač z Gorenjske.
Hop nazaj v Tbilisi. Pol ure iščeva market, druge pol ure market, ki ima zelenjavo. Najdeva kul zelenjavarko, ki nama za 1 lar proda vse, kar rabim za adžapsandali. Zmaga! V hostlu se nato lotim gruzijske vegi obare z jajčevcem in moram reči, da glede na pogoje kuhanja, sploh ni slaba.
Sedaj pa žehta perila in sebe. Ajd!
Lepo vas pozdravlja kulturno-zgodovinska, gruzijsko-kulinarična, malce gorenjska in sedaj tudi čista ter vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar