Končno odmrznjena in stuširana. Nič ni lepšega kot topel tuš po napornem dnevu. Sploh, če po tušu dišiš po jagodah. Morala sem si pač sposoditi gel za tuširanje in verjemite, tudi jagoda je boljša od vonja, ki sem ga imela prej.
Skratka kot ena sveža jagodka sedim na kavču v hostlu, pokrita s spalko in pišem tale blog. Ker se mi je že danes nabralo toliko vtisov, sem sklenila pisati blog kar vsak dan, da česa ne pozabim. Mini potovalni blog.
Moja pot se je začela včeraj ob osmih zvečer, ko sem iz Rige odrinila na letališče. Noč je minila delno na letalu in delno na letališču v Tbilisiju, kjer sem si privoščila še malce spanja do prvega avtobusa. Ob 7h zjutraj po lokalnem času sem že sedela na avtobusu za center. Cena - 25 centov. Najbolj me je presenetilo to, da so se ljudje hoteli pogovarjati z mano. Najprej sem bila malce osorna, ker nisem vedela, kaj želijo, nato pa sem začela razumeti, da so ljudje tukaj neverjetno prijazni in da se samo želijo malce pogovarjati. Seveda v ruščini, sploh ni bilo vprašanja.
Na srečo sem na postaji Avlabari srečala prijaznega Malezijca, ki se je tako kot jaz odpravljal direktno v Yerevan. Skupaj sva čakala maršrutko in ugotavljala, kateri prevoz je najboljši. Nek gospod je vztrajno ponujal svoje usluge in sprva sva bila skeptična, nato pa sva zaradi pomanjkanja alternativ privolila v prevoz. Deljeni taksi, 35 larov (17€) do Yerevana, 5 ur vožnje.
Sama vožnja je bila jako zanimiva. Vozi se kajpada hitro in sunkovito, ceste pa so usmiljenja vredne. Vendar izkušnja odtehta vse - 3 ure vožnje čez armensko-gruzijske gore, posejane z malimi vasicami, posute s snegom in obsijane s soncem. Krasno! Kaj kmalu je bilo moje gorotožje (pogrešanje gora, op.a.) pozdravljeno.
Prihod v Yerevan je bil manj čaroben. Megla, sneg in minus deset stopinj. Malezijec in jaz sva, z mojim znanjem ruščine kakopak, kmalu našla bankomat in prvi avtobus v center. Potem sva se razšla, saj bivava v različnih hostlih. Moj hostel One way je lep, domačen, s prijaznim osebjem in vključenim zajtrkom. Po poznem kosilu v obliki juhe iz vrečke (ki pa odlično pogreje premraženo telo), sem se napotila raziskovat mesto.
Center Yerevana je zasnovan v obliki kroga s premerom cca. 1,5km. Znotraj kroga se nahaja večina zanimivosti. Jaz sem se za začetek pustila voditi ulicam sem in tja, da bi odkrila čimveč nepričakovanih dobrot. Najprej sem si ogledala trg z operno hišo, poleg katere je majhno jezero, ki se pozimi spremeni v mega drsališče. Po prečni ulici navzdol me je pot odpeljala mimo socialističnih megagradenj in dragih butikov do Trga republike, ki je glavni trg mesta. Vse je bilo okrašeno in oh in sploh božično. Zanimivo, mesto ne premore Turistično-informacijskega centra, zato pa mi je zelo prijazno in zavzeto pomagala uslužbenka neke turistične agencije.
Pot sem tako nadaljevala do Kaskad, ki so mega stopnice, ki se pnejo nad mestom. Vsaka ploščad je dom enemu od muzejev, na vrhu pa se ponuja razgled na Yerevan. Jaz od svojega nočnega razgleda nisem imela nič, ker se je nad mestom pasla megla. Fej in fuj! Poskusim znova jutri. Držite pesti za sonce!
Zadnja postaja večera je bila armenska restavracija Dolmama, ki je sicer bolj na prestižnem koncu, a sem si res želela poskusiti nekaj tipično armenskega. Obljubila sem si, da bom v vsaki, vsaj približno vegetarijancem prijazni deželi, poskusila eno tipično jed. Tokrat je kocka padla na dolme, vegi fegi sarmice, polnjene z lokalnim žitom, lečo in granatnim jabolkom. Na vrhu še marinirana suha marelica. Slastno! Ubogi natakar je žal dvakrat pozabil čaj, ki sem ga naročila, tako da sem se poslovila brez pijače. Vseeno priporočam tole ne preveč drago restavracijo.
Za konec moram omeniti še par naključnih vtisov:
- Na postaji v Yerevanu imajo eno tistih naprav, kjer si z mehanično roko loviš darilo. Tukaj so za darilo cigarete. Tipično.
- Ko smo že pri cigaretah, te stanejo 1€. Bencin takisto. Oh ja.
- Ulice Yerevana so drsališče samo zase in samo prežijo na nič hudega sluteče babice.
- Danes sem imela na sebi: dvoje nogavice (od tega ene volnene), podložene pohodne čevlje, pajkice, kavbojke, spodnjo majico, termo majico, volnen pulover, bundo, dvojni šal, kapo z naušniki, dvojne rokavice. In še me je kdaj zazeblo.
- Yerevanci ne znajo z zemljevidi.
- Uradni jezik turizma je ruščina, čeprav se najdejo tudi dobri govorci angleščine.
- Napisi so domala neberljivi. Gruzija ima svojo pisavo, Armenija ima svojo pisavo.
- Danes sem bila na primer zamenjana za Ukrajinko in Armenko. To zadnje je pač res strel v temo.
To je to zaenkrat. Jutri poročam dalje.
Lepo vas pozdravlja utrujena, radovedna, kavkaška in vedno vaša,
Ajda
P.s. Aja, dekle na recepciji v hostlu je pravilo izgovorilo moje ime! Neverjetno! Takoj si je prislužilo plus pike!
Ni komentarjev:
Objavite komentar