Trenutno preživljam še zadnje minute v študentskem domu. Hecno, kako sem se v štirih mesecih navadila na ta kraj, čeprav sem bila mnogokrat prav zaradi njega na robu živčnega zloma. In vendar je mini-soba postala moja soba, nekakšno varno zatočišče v (zame) velikem mestu.
Na postelji so eden za drugim razpostavljeni kovček, nahrbtnik, vreča 1, vreča 2, torba in torbica. Šest kosov. Izziv trenutno je, da vseh teh šest kosov varno spravim v Rigo, s tem da to zajema en vlak in en avtobus. Po možnosti pa še dva taksija, ker se mi sanja ne, kako efektivno prenesti toliko prtljage do 15min hoje oddaljene železniške postaje.
Študentski dom je prazen. Večina mojih prijateljev je že odšla. In sedaj odhajam jaz. S to razliko, da so prijatelji odšli domov za praznike, jaz pa se selim v novo mesto in se grem za dva tedna potepati v Gruzijo. Trentuno sem v fazi, ko se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba. Že danes bi se lahko veselila objemov družine, domače hrane in obiskov prijateljev. Tako pa se raje igram neustrašno popotnico, ki pa ji pod krinko hladnokrvnosti srce trepeče pred neznanim.
Vse bi dala, da bi lahko šla v tem trenutku domov ali pa da bi vsaj ostala v Kaunasu, ki se mi je tako priljubil v zadnjih nekaj tednih. A nova soba me že čaka v Rigi, hostli so že rezervirani v Gruziji in moja magistrska raziskava me že čaka.
Malce krajša objava, ampak se v kratkem javim iz Rige, Gruzije ali Armenije.
Lepo vas pozdravlja osamljena, žalostna, nestrpna in zelo popotniška, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar