Hostel brez dobrodošlice, brez razlage, brez angleščine, brez tople vode. Imel pa je toplo sobo. Vsaj nekaj.
Čakam Francesco. Francesca pride. JUHUHU!!! Končno ne bom več sama! Najprej dolg čvek tja v en dan. Jasminov čaj. Potem pade odločitev, da naslednji dan zamenjava hostel, ker tale ni bil ne vem kaj. Nič tople vode. To je kar slabo.
Sledi jasno raziskovanje Tbilisija. Mesto je nekako hecno razpotegnjeno čez okoliške hribe in na robih se nebotičniki vlečejo v neskončnost. Središče mesta pa je polno ali očarljivih zidano-lesenih hiš z lepimi izrezljanimi balkoni ali podrtij, kjer se da komaj živeti. In vseeno ljudje tam živijo. Situacija je slaba zlasti okoli predsedniške palače, kjer s Francesco poskušava ugotoviti ali so poškodbe posledica rusko-gruzijske vojne leta 2008 ali ne. Sklep ni dokončen.
Najbolj očitna prva točka je jasno center mesta. Ogledujeva si arhitekturo, najdeva lepo mošejo bolj na jugu centra, se čudiva cerkvi na klifu nad reko, mahava iz žičnice, ki naju ponese do utrdbe Narikala, blodiva po ulicah do predsedniške palače, se čutiva pobožni pri gigantski cervki na drugi strani reke, ki ima tri nadstropja, itd. Jeva v poceni gostilnici, kjer se kadi notri (kakopak). Malicava čebureke, na srečo je post in imajo tudi vegi/postno verzijo. Jes!
Vidiva po najini skromni oceni 2/3 ključnih stvari. Čakata pa naju še dva dneva prestolnice...
Aja, večer zaključiva z dolgiiiiim klepetom v... piceriji. Tako dolgo sva iskali hrano v nekem zabačenem delu mesta, da sva morali pristati na pico. Ni bila tako slaba. Ali pa sva bili midve tako lačni. Kdo ve.
Lepo vas pozdravlja prijateljska, centralno-mestna, über turistična in vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar