Gledati mesto

Vsakič znova sem navdušena nad mestnimi sprehodi. Ne razumite me narobe, sprehodi v naravi so neprimerno bolj razveseljivi, pa vendar se v raznih kotičkih mesta skrivajo prav zanimiva presenečenja! Zopet je prišla ležerna nedelja, saj smo v soboto zaključili s kolokviji, in tako mi ni preostalo drugega, kot da počnem kaj koristnega in ustvarjalnega.

Z Nicoleto, mojo romunsko prijatlejico, sva se podali na kratek sprehod po Kaunasu. Vreme nama sicer ni bilo najbolj naklonjeno, kajti nebo se je počasi prevešalo k dežju, vendar se nisva pustili preplašiti. V roke sva vzeli svoja fotoaparata (jaz malo slabšega, ona malo boljšega) in se podali na jugovzhod Kaunasa. Pot naju je vodila po zakotnih uličicah in mimo starih tovarn ter zapuščenih blokov. Krasen material za fotografiranje!

Vmes sva ponesreči zašli v malo uličico s premnogo psi in kar naenkrat so vse začeli lajati na naju. Tako je najin sprehod dobil pridih pustolovščine! V istem koncu sva odkrili tudi skupek zapuščenih zgradb, ki so ponujale krasne posnetke - romantiki starih hiš se preprosto ne morem upreti!

Pot sva zaključili na znanem Vytauto prospektas, ki naju počasi vodi do študentskega doma. Vmes sva si vzeli še pol urice za klepet ob čaju v mali slaščičarnici. Drugič zapored mi je uspelo naročiti vse v litvanščini, na kar sem jako ponosna in se šopirim kot pav s svojim znanjem. Dan pred tem sem naročila celo martini, kjer sem morala razjasniti, da brez ledu in z limono. Velik uspeh. Prav tako uspešen pa je bil najin fotografski dan in že vneto razmišljam, od kje bodo prišle finance za kakšen bolj sofisticiran fotoaparat.

Lepo vas pozdravlja amatersko-fotografska, uživaška, post-nedeljsko sproščena in vedno vaša,

Ajda

Pod arktični krog

Še kako prekmalu se je zaključila moja zadnja pustolovščina, ki je nekako povzela moj potovalni nabor leta 2013. Včeraj mi je pozno zvečer uspelo prikolovratiti iz Islandije nazaj v Kaunas, da se končno umirim in posvetim študiju.

Moja severna pustolovščina se je začela preteklo sredo, ko sem kar direktno z večernega predavanja odkorakala na kaunaško letališče. Pot do Islandije me je vodila preko Londona, kjer sem zamenjala enega nizkocenovca za drugega, vmes pa še prespala na skrajno udobnem letališču v Lutonu, ki ne premore niti brezplačenga wirelessa. Tako mi je, sveži kot postan sirov sendvič na topel dan, uspelo ob 9h zjutraj ujeti starše na letališču v Kefalviku.

Stvar je namreč taka - Islandija premore bore malo opcij za samostojnega popotnika. Če ne najameš avtomobila, si bolj kot ne mrzel, zato so organizirani ogledi daleč najbolj popularna opcija za raziskovanje otoka. Jaz sem imela strašno srečo in sem se priključila skupini, v kateri sta bila tudi moja starša, tako da sem oglede združila še z edinim družinskim snidenjem do konca letošnjega leta. Naša skupina se je imenovala Vulkani. Očarljivo.

Začeli smo jasno na začetku. Pot nas je iz Keflavika vodila preko lavinih polj in polotoka Reykjanes do mostu dveh kontinentov, kjer se stikata ameriška in evrazijska tektonska plošča. Lavina pokrajina je dokaj osupljiva zadeva, ker se ta trda črna nalomljena in (še) nerodovitna kamnina razteza na kilometre daleč. Le počasi prhni strjena lava in zgolj nekateri predeli imajo svežo plast mahu in lišajev, ki naznanja začetek prehoda od lave do rodovitne prsti. Spotoma si ogledamo še Grindavik in klife ter geotermalna polja v okolici, tako da dobimo prvi vtis o Islandiji. Definitivno dežela surove lepote in tisočerih geoloških pojavov.

 na vsaki strani po en kontinent

geotermalna polja

V Reykjaviku spim v Bus hostlu, ki je sicer nekoliko izven mesta, vendar je, kot se za skandinavske standarde spodobi, prostoren, čist in lepo opremljen. Z gratis toastom za zajtrk, kar nekako poteši tisto prvo lakoto do kosila. Ob islandskih cenah je vsak grižljaj pač dobrodošel. Drugi dan se že podamo na prvo veliko pustolovščino po poti zlatega trikotnika (osnovna turistična pot Islandije). Prva postaja je Þingvellir narodni park, kjer se je zbiral prvi parlament na svetu - skupščina vikinških vladarjev imenovana Althing. Zgoraj krasne geološke prelomnice, spodaj jezerca in jesensko obarvana ravnina.

 prelomnica in spodaj Althing

Þingvellir narodni park

Od Þingvellirja nas pot vodi do slapu Gullfoss, ki je znan po svojih bazaltnih tvorbah, ki se ob sončnem zahodu zlato svetijo. Sicer je pa slap lep tudi čez dan, kajti ob soncu se preko njega razpenja čudovita mavrica. Slapu sledi islandska klasika - gejzir. Čakamo na izbruh, jaz veselo držim v fotkič s kazalcem na sprožilcu, nakar se tako ustrašim nenadnega izbruha, da mi fotoaparat skoraj pade po tleh. Prva fotka gre v maloro. Lepa. :/ Zadnja postaja je cerkev Skalholt, ki velja za središče katoliške vere na Islandiji. Sončen dan doda piko na i lepi pokrajini.

Strokkur gejzir

 v soncu je vse lepše

Tretji dan sami pohajkujemo po Reykjaviku, kjer si ogledamo par nujnih stvari - arhitekturni biser koncertne palače Harfa, skulpturo ladje v čast ribiški kulturi Reykjavika, cerkev Hallgrimskirkja, ki je nepogrešljiv del mestne panorame in nenazadnje faleološki muzej ali preprosto rečeno muzej lulčkov. V tem bizarno-carskem muzeju so zbrani reproduktivni organi samcev različnih živalskih vrst, med drugim tudi človeka, ki se po velikosti uvršča nekje na sredino - za vse, ki se radi primerjajo z drugimi. Na lestvici faličnosti trenutno vodi sinji kit, zadnje mesto pa zaseda hrček, za čigar eksponat potrebuješ povečevalno steklo. Simpatiš.

 Reykjavik

 koncertna dvorana Harfa

 v čast reykjaviškim ribičem

 Reykjavik - mesto carskih grafitov

 penis-kit

Hallgrimskirkja

Popoldne preživimo v termalnem komplesku Modra laguna, ki pa nima nič z incestom in tropsko pokrajino in vse z množicami turistov, ki se namakajo sredi lavinih umetniških kreacij. Štos Modre lagune je silikat, ki v belo obleče črne magmatske skale, zato voda izgleda modro-bela in sploh carska. Tudi topla je, tako da lahko obiskovalci pregrejejo svoje otrdele kosti --- za borih 35€. Terme Čatež še nikoli niso zvenele boljše.

res modra Modra laguna

Četrti dan izkoristimo za drugo večjo turo, ki nas vodi na jug otoka vse tja do mesteca Vik. Prva postaja je slap Skogafoss, ki je eden teh velikih šumečih bučečih orjaških slapov. Druga postaja je ledeniški jezik Solheimajökull, kjer malce potipamo hlad ledu in stestiramo svojo nedrsečo pohodno obutev. Nato le dosežemo Vik, ki je mičkeno mestece z ravno toliko malo prebivalci, skriva pa simpatično plažo z razgledom, kjer pa nas samo močno prepiha in prezebe, tako da kaj kmalu raje izberemo varno zavetje avtobusa. Od Vika nazaj grede se ustavimo še na plaži Reynis, kjer se vidijo naravno ustvarjene bazaltne palice osmerokotne oblike. Zmaga matere Narave. Na poti nazaj se ustavimo še na nekaj panoramah in pod nekaj slapovi, ampak po pravici povedano me stvar začenja počasi dolgočasiti. Mogoče je bilo krivo vreme, ampak kaj kmalu sem se naveličala hecne enoličnosti sicer precej osupljive pokrajine. Ko se enkrat navadiš na vse to, ugotoviš, da je povsod vse isto. Hec je dodatno še v tem, da sem Islandijo primerjala z Novo Zelandijo in moram reči, da Nova Zelandija ponuja neprimerno več raznolikosti in povsem iste naravne fenomene (pa še kaj več). Vem, moja pristranskost do NZ nima meja.

 slap Skogafoss

 ledenik

 bazaltne palice

 slap slap slap

Zadnji dan izkoristimo za gledanje kitov, kjer nas močno prepiha, jaz pa se še dodatno jezim, ker sem ob vsakem znaku kakega kita na napačni strani ladje in nikoli nič ne vidim. Je pa lepo vreme. Ali kaj... Popoldne se poslovim do staršev, ki se odpravljata nazaj v domovino, jaz pa izkoristim lep sončni zahod in se podam na Perlan - razgledno točko nad mestom. Zvečer se končno dobim na kavi z mojo islandsko prijateljico, ki sem jo spoznala v Romuniji na tečaju romunščine. Tovrstna svetovljanskost se mi zdi strašno šik in vsi trije z njenim angleškim fantom izžemamo občutek lastne carskosti do bridkega konca.

 Reykjavik z morja

 gremo gledat kite

pogled na Reykjavik

Torek je in ura je 6:15. Reykjavik se še ni prebudil, ko si že oprtam nahrbtnik na rame in se podam nazaj do Keflavika. Čakata me dva leta, vmesni postanek v Londonu, trije časovni pasovi in res neudobno spanje na avionu. Ne dam se. Kaunas me čaka!

Lepo vas pozdravlja blazno utrujena, bankrotirana, fotografska, ampak vedno vaša,

Ajda

Minskanje

Tale vikend smo ga babe malo pominskale. To pomeni, da smo se sredi noči iz petka na soboto zbasale na avtobus in se za dva dni podale v prestolnico Belorusije - Minsk.
Iskreno rečeno so bila moja pričakovanja glede Belorusije zelo skromna. Po skoraj dveh desetletjih avtoritarnega režima gospoda Lukašenka, nič reformah v prid tržnemu gospodarstvu in praktični pokorščini Rusiji sem pričakovala malodane razrušene ulice, razcapane ljudi in obilo propagande. Roko na srce, slika ni ravno rožnata, vendar Minsk nikakor ne kaže znakov propada ali bede. Že navsezgodaj zjutraj sem se zbudila v pravo socialistično pravljico - široke in neskončne avenije in bulevarji, posejani s čudeži sovjetske socialistične gradnje. Blok pri bloku, vmes pa niti ene samcate hiše. Bloki so masovni, živih barv in polni socrealističnih detajlov, ki spominjajo na sedemdeseta.

taki bloki se vlečejo v nedogled

Prva postaja je bilo zgodnje kosilo oziroma pozni zajtrk. Raj za vegetarijance? Niti približno. Ostanem skromna in naročim dobro znane krompirjeve polpetke, ki so se vmes srečali z oljem še iz časa socializma. Ojoj. Na srečo me vmes zabavajo beloruski rublji, ki so kopica pisanih listkov z ogromno ničlami. Če se nisem vsaj 5x zmotila pri vseh teh ničlah....

miljon, milijona, milijonu... (tole vse skupaj je vedno cca. 20€)

Po kosilu sledi prvi okus mesta. Šok! Ljudje so neverjetno prijazni (razen prodajalke iz kioska, ki ne mara svoje službe), ulice so čiste, javni prevoz je dobro zorganiziran.... Nisem mogla verjeti, da sem v Minsku! Okej, lažem. Ko sem na stavbah videla nonšalatno razkazovane rdeče zvezde ter srpe in kladiva, potem sem bila hitro v realnosti. Pa vendar. Minsk za naključnega turista deluje simpatično, dostopno in prijazno. Takoj ko mine šok grandioznosti se lahko raziskovanje začne!

"Vrata Minska"

glavna ulica - Prospekt Nezaleznašci (neodvisnosti)

metro postaja Oktyabrskaya, v spomin na revolucijo

Ves hec je v tem, da je bil Minsk skoraj do tal porušen med drugo svetovno vojno in da so ga zato Sovjeti zgradili takorekoč iz nič. Zato se po celem mestu razprostirajo široke avenije, monumentalne zgradbe in pravi socrealistični kipi v nadnaravni velikosti. Kul! Nekje vmes na glavnem trgu opazimo tudi našega kolega na televiziji. Mr Lukašenko himself.

Alexander Grigoryevich

In kaj pravzaprav ponuja Minsk? Poleg tako zelo opevane arhitekture in sovjetske 'nostalgije' sicer bolj malo. Me se podamo v nekaj čudovitih jesensko obarvanih parkov, par simpatičnih cerkvic in en muzej. In še ta muzej je posvečen prvemu kongesu Ruske socialistične delavske partije. Aja, pa na razgledno kolo gremo. Ni slabo za 12,000 rubljev (0,9€).

glavni trg s Palačo Republike

razgledno kolo

koncertna dvorana

hiša nekega šejka

parlament

Lenin

cerkev sv Simona in sv Helene

lep jesenski park

pogled na reko Svislač

 cerkev Aleksandra Nevskega

Za povzetek lahko rečem, da je Minsk prijetno mesto za en vikend. Za kaj več bi nam verjetno že postalo dolgčas, je pa prestolnica vsekakor vredna ogleda! Cene v restavracijah niso ne vem kako nižje od naših, so pa cigareti bizarno poceni (pod 1€ na škatlico), prav tako hrana v trgovinah. Prevoz stane hecnih 2500 rubljev (20 centov?), vstopnine vse pod 1€. Tako da se samo izogibajte restavracijam, pa boste lepo prišli čez. In še to - moje bančne kartice so delovale in skoraj povsod lahko plačaš s kartico.

Lepo vas pozdravlja navdušena, še bolj popotniška in zelo vesela, ampak vedno vaša,

Ajda

Levje mesto

Ta vikend smo se potepale po prestolnici zahodne Ukrajine - Lvivu. V Lviv smo se (tri dekleta) podale na obisk k Romanu, tako da je bilo prvenstvenega namena druženje in šele sekundarnega ogled mesta.
In vendar levje mesto, poimenovano po sinu ustanovitelja, kralja Daniela Galicijskega, nikakor ne razočara. Lviv je zagotovo eno arhitekturno lepših mest celotne Evrope, saj je posejano z biseri avstro-ogrske urbane gradnje, z detajli iz secesije, baroka in ostalih carskih umetnostnih obdobij. Priznati je treba, da so leta sovjetske nadvlade in post-sovjetskega oligarhičnega kaosa pustila sledove na kvaliteti urbane infrastrukture, vendar se je kljub temu prijetno sprehajati po pisanih ulicah mesta.

 

 trg Rynok

 kip Adamu Mickiewiczu

 

ulice Lviva

 

 ena taka arhitekturna

Za začetek smo si privoščili prvo jutranjo kavo in klasičen lvivski syrnyk (skutna torta), da smo dekleta pregnale utrujenost po 13h urah vožnje iz Kaunasa do Lviva. Na hitro o avtobusu: jaz osebno sem večino poti srečno prespala, medtem ko sta sopotnici imeli težave z nekultiviranimi pijanci z vetrovi. Na meji so ustavili Italijanki, meni so pustili spati naprej na avtobusu in mi v potni list zgolj pritisnili štampiljko.

Torej kava in torta za zajtrk in kljub temu da smo obedovali v dragi kavarni sredi mesta, nismo plačali več kot 47 griven po osebi (4,2€ cca.). Po okrepčilu smo se pod izkušenim volanom vodiča Romana podali na ogled mesta iz avtomobila in končali na ogromnem poljskem pokopališču, ki se lahko kosa s pariškim Pere-Lachaise. Vstopnini smo se izognili iz izgovorom, da gremo moliti na grob nekega našega prastrica in kmalu smo raziskovali res nenavadne nagrobike in spomenike umrlim. Moj najljubši je propeler.

 propeler

 sovjetski gimnastičar

Popoldne smo nadaljevali z raziskovanjem mesta in njegovih sto cerkva. Lviv je center tipične zahodno ukrajinske vere, ki se iz angleščine prevede kot grško-katoliška, mi pa jo poznamo tudi pod imenom uniatska cerkev. Gre za zanimivo mešanico pravoslavja in katolištva, z vzhodnim obredjem in zahodno cerkveno hierarhijo (spadajo pod Vatikan). Brez dvoma bi lahko cel vikend posvetili samo ogledom različnih cerkva, vendar Lviv ponuja mnogo več. Med drugim palačo Polocki in pa Festival kave, ki se je ravno v času našega obiska odvijal na enem izmed trgov. V resnici so se bolj kot kava prodajale razne mini tortice za h kavi. Oh ja. :)

 palača Polocki

 mini kip svobode na strehi

 glavni trg z operno hišo

ena izmed lvivskih cerkva

Lvivska izkušnja pač ne bi bila popolna brez odlične hrane. Osebno sem večna privrženka vzhodno-evropske kuhinje, ki se mi zdi čisto po krivici zapostavljena v sodobnih kuharskih trendih. V Lvivu sem namreč jedla same slastne stvari - tipične krompirjeve polpetke deruny z obvezno porcijo kisle smetane, najboljšo kremno gobovo juho na svetu in pa klasični kvas (fermentirana pijača iz kvasa in z malce alkohola). Za celotno kosilo sem plačala ---- 4,9€. Ljubim Ukrajino!

na levi deruny s smetano, zgoraj kvas in desno kremna gobova juha

Kar se hostla tiče smo dobili samo veliko obljub in malo dejanskih ugodnosti. Dobro, priznam, za 21€ na noč za troposteljno sobo (7€ na osebo) se res ne bi smela preveč pritoževati, vendar lastnikov prav nič ne stane pomesti po tleh, kajne? Poleg tega bi Hotel Sun vsaj za en dan potreboval hišnika ali pa vsaj nekoga, ki ima osnovno znanje hišnih popravil. Luknje v steni in slabo pritrjena kad pač nista ravno najbolj dobrodošli stvari, ki jih gost lahko doživi. Za piko na i smo imele to nesrečo, da je bil precej mrzel septembrski dan in ponoči je soba postala prava ledenica. Odlično za moj sveže pridobljeni prehlad!

Pa vendar to ni kalilo dobrega vzdušja. Drugi dan smo se podali do razstave na prostem, kjer se bohoti lepa zbirka originalnih hiš iz Karpatov z nekaj rekonstrukcijami. Dodatno je izlet popestril nedeljski sejem s kulinaričnimi dobrotami, razstavo tradicionalnih oblačil, skupino Kozakov in dekliškim pevskim zborom. Museum of Folk Architecture - priporočam! Vstopnica - 7 griven (0,7€).

 karpatska hiša

 lesena cerkev

dekliški pevski zborček

Za konec še zadnji veliki sprehod po mestu z ogledom muzeja ukrajinskih pysank (pirhov), za katere moram priznati, da prekašajo naše pisanice. Slovenija do Tokija, ampak ukrajinski primerki so neverjetno polni detajlov in umetelnih poslikav. Vredno ogleda!

In še češnja na vrhu smetane - roko v žep gospodu Mazohu, kjer se skrivajo... khm... poredne stvari. Vse za turiste. :P

(na kratko o Mazohu)

 pysanky

Mr Mazoh

Kratko, ampak sladko. Lviv je poln presenečenj in če k temu dodaš dobre prijatelje, potem je lep vikend neizogiben. Če te seveda ne razjezijo na poljsko-ukrajinski meji, ampak to je že druga zgodba.

Lepo vas pozdravlja ukrajinofilska, popotniška, malce prehlajena, ampak vedno vaša,

Ajda