Hitreje, višje, močneje!

Zadnje nekaj dni me je zagrabila prava tekaška mrzlica. Sicer že dobra tri leta redno tečem od nekje marca do konca oktobra, ampak vedno sem si vse vzela na izi in lagano sportski, pa sem tekala po 20 minut vsak dan.
To sem počela tudi zadnje nekaj mesecev v Forliju, nakar sem ugotovila, da je moja sošolka takisto tekaška navdušenka in sledila je dolga debata. Najprej sem spoznala, da ni preveč dobro teči vsak dan, ker se odzivnost mišic zmanjša in ker mišice nimajo dovolj časa, da se rehabilitirajo, njihova kapaciteta vsrkavanja kisika se ne poveča. (Upam, da je to dovolj pravilna interpretacija razlage moje sošolke, res nisem tako vešča angleške tekaško-biološke terminologije.) Bojda je najkvalitetnejša tekaška vadba dolgotrajen tek nekje do 4x tedensko. 3x tečeš normalne proge, 1x na teden pa si zadaš dolgo progo glede na svojo kondicijo. Med tekaškim premorom se je priporočljivo ukvarjati tudi z drugimi športi, ampak jaz to tako ali tako počnem - ves teden sem na kolesu, ob nedeljah pa hodiva z Beato plavati na bazen. Bingo!

Skratka dobila sem cel kup koristnih napotkov. Poleg tega sem za rojstni dan prejela obilo športne opreme, ki jo je bilo treba izkoristiti v celoti. Zato sem si naredila tekaški načrt in cilj tega tedna je bilo preteči 10km. Do danes sem (sedaj z načrtovanimi premori) pretekla nekje med 4 in 6 kilometrov na dan. In danes je bil dan D. Desetka.

Najprej je bilo potrebno premagati pot do Parca Urbano, kjer sem sklenila doseči to prelomno številko. Precej neugodno, ker moram direktno čez center, kjer sem se zopet izogibala nervoznim voznikom, sanjavim pešcem in blodečim so-kolesarjem. Začuda mi je uspelo priti na cilj brez poškodb. Vse moje veselje pa je splahnelo, ko sem videla park preplavljen z množicami vikendaških ljudi. Jasno, kako mi ni prišlo na misel, da ne čepijo vsi doma za knjigami, ampak da dobršen del forlijske populacije dejansko živi življenje? No ja. Stisnimo zobe in pot pod noge!

Parco Urbano nudi obilo različic tekaških tras, ker se male poti cepijo in potem spet stapljajo z glavno potjo. Že doma sem preverila dolžino osnovne trase - 2km, hvala Google maps. To pomeni 5 krogov za dosego cilja. Dejansko mi je šlo kar v redu. Nekje pri tretjem ali četrtem kilometru me je zagrabila tista znana naveličanost, ko hočeš odnehati, ker se stvari že malo ponavljajo, pa noge so tudi že malo utrujene, ampak ne, gremo dalje! Razlik med recimo petim in devetim kilometrom skoraj ni. Jaz vedno tečem relativno počasi, ker je glavni cilj vzdrževati povišan srčni utrip in biti neprestano v gibanju. Zatorej pozabimo na kronometer, cilj je zgolj premagati razdaljo.

In tako mi je tudi uspelo. 10 kilometrov. Popolna zmaga! O tej številki sem sanjala dobra dva meseca, pa se mi nikoli ni zdelo, da je pravi čas zanjo. Danes je bil ta čas. In zanimivo, prvič po dveh mesecih teka sem bila v resnici utrujena. Očitno je desetka tista prava razdalja zame. :)

Tako. Nov cilj? 15 kilometrov. Do konca sezone pa mogoče pol-maraton, čeprav to je pa že tudi pol-uresničljiv cilj, ker 21km le ni kar tako. Bom videla, nadaljujem s 15ko, ko jo dosežem, bom pa začela razmišljati o novih ciljih.

Lepo vas pozdravlja športna, utrujena, zelo zadovoljna in vedno vaša,

Ajda

Cimrologija

Vsak družinski človek ve, da ni lahko živeti še s tremi osebami v istem stanovanju. Zlasti če te osebe niso niti malo podobne tebi in niso v sorodu s tabo (ker sorodnikom marsikaj lahko odpustiš). Jaz se s tem soočam vsak dan zadnje pol leta. V tem času se je nabrala cela vrsta prigod, ki sodijo na listo slabih sostanovalskih odnosov.

1) Cimra A ima dolge črne lase. Po vsej kopalnici cel teden ležijo dolgi črni lasje. Nihče jih ne pobere, čeprav ležijo v kupih.
2) Cimra B se težko zbuja. Njena budilka zvoni ob 6:45. Nato se zvonenje ponavlja nadaljnje pol ure na vsakih 5 minut. Stena med mojo in njeno sobo je tanka kot papir. Običajno se moram na tak dan jaz zbuditi okrog 9:00.
3) Cimra B tudi zelo rada pušča vrata odprta. Naprimer ko si suši lase v kopalnici. Ob 7:30.
4) Cimra A je s Kitajske in rada kuha kitajsko hrano. To velikokrat pomeni svinjino. Ocvrto. Cimra A še posebej rada cvre svinjino ob odprtih vratih, ko jaz na hodniku sušim perilo.
5) Cimra C je načeloma ok. Razen danes zjturaj, ko se je odločila, da bo pekla orehovo pecivo. Orehi so bili celi in ob 8h zjutraj je morala orehe streti. V kuhinji. Pri odprtih vratih. S kladivom.
6) Cimra A je zadnjič dala peči svojo svinjino. Nato je šla v sobo in pozabila nanjo. 10 minut kasneje je bila kuhinja zavita v dim. Vrata v kuhinjo so bila odprta.
7) Cimra B zelo rada uporablja globoke krožnike za shranjevanje sadja in zelenjave. V naši kuhinji imamo natanko 4 globoke krožnike. Ona potrebuje 3 globoke krožnike, da shrani svojo zelenjavo.
8) Cimra B tudi zelo rada žvižga in prepeva. Potem ko se končno zbudi on 7:15. Vrata v kopalnico so odprta.
9) Cimra B hodi domov ob petkih in se vrača v ponedeljek zjutraj. To pomeni, da ubogo dekle absolutno nima časa opraviti svojih cimrskih dolžnosti, kot je čiščenje kopalnice in kuhinje. Ker je v stanovanju samo v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek, vsi pa vemo, da se stanovanje čisti samo in zgolj ob sobotah in nedeljah.

Zaenkrat.

Lepo vas pozdravlja živčna, razdražljiva in neprespana, ampak vedno vaša,

Ajda

Sezona za vse

Končno je prišlo na vrsto to, po kar sem prišla v Forli.
Izobrazba?
Ah, kje!
Lepo vreme, seveda! :)

Premnogo ljudi se je pritoževalo nad zaspanim Forlijem, pa vendar... Od srede naprej se kopam v sončku in prekrasnih 20° dnevno. Pozabite na bunde in dolga rokava! Sedaj je sezona kratkih rokavov, še krajših kril (opa, pa ne prekratkih, da ne bomo opolzki!), učenja na soncu, hladnih koktejlov, blažjih opeklin in seveda.... PIKNIKOV!

V soboto smo se zbrali na kup, vsak s svojim kulinaričnim prispevkom in se udobno namestili v Parco della Resistenza. Po tleh smo razgrnili naše piknik odeje in razprostrli bogastvo zdrave in manj zdrave hrane po površini. Moj prispevek je bil jasno na bolj zdravem koncu: solata iz paradižnikov, korenja, cvetače in peteršilja ter zavitek z ricotto. Ja, res je. Po vseh teh mesecih v Italiji mi okus ricotte postaja všeč. Še malo, pa bom začela kuhati kavo v moka lončku! :)

Kosila smo se lotili kar najmanj strateško, kar pomeni, da smo v usta tlačili vse povrsti - od focaccie in solate do čokolade in jagod. Predjed, glavna jed in sladica? Pozabite! Naj se bakanalija prične!

Ko so želodčki pokali po šivih, sta Giulia in Davide dodala piko na i krasnemu popoldnevu - s sabo sta prinesla kitaro in kmalu se je naše prepevanje razlegalo po vsem parku. Štiklc dneva? Hey Jude večnih klasikov The Beatles. Na-na-na-na-NA! Hey Juuuuuuddeeeeee.....

Naslednja pustolovščina? Načrt je, da se ob lepem dnevu zbašemo na vlak do Riminija, priredimo piknik na plaži in se zbudimo naslednje jutro ob šumu valov. Problem? Spanje na plaži je ilegalno. Si bomo upali kršiti italijanske zakone, še posebej po zadnjem srečanju s policijo (kršenje reda in miru)?
Bomo videli.


Lepo vas pozdravlja sončna, preveč sita, ampak vedno vaša,

Ajda

Gremo na sever!

April je idealen mesec za poletne (in post-poletne) načrte.
Bližina bolonjskega letališča me vabi v daljave s svojimi zapeljivo nizkimi cenami (hvala Ryanair). Zadnji hit je bila Portugalska, pred tem Kanarski otoki. Žal so zadevo zakomplicirali izpiti + finančno stanje, zato se bom moral odpovedati eksotičnemu poletju in rajši uživati na svežem zraku naših Alp in v razgledu s Triglava.
To pomeni tudi, da se ne bom mogla udeležiti poletne šole o manjšinah in človekovih pravicah v Bolzanu, ker kot po naključju sovpada z datumom mojega zadnjega izpita.

Se je pa situacija izkristalizirala glede septembra. Danes je univerza uradno objavila rezultate naše obvezne mobilnosti in tako je dokončno potrjeno - konec avgusta se podamo v Kaunas! Srčkana litovska bivša prestolnica bo za 4 mesece postala dom 6 prijateljem, obsedenim z Baltikom. Kar poglejte ulice Kaunasa in recite, da ni kot v Ljubljani:

Preostali del druščine bo prvi semester preživel v Sankt Peterburgu, zato že veselo premišljamo, kdo bo kdaj koga obiskal. In če Francesco sprejmejo v Gruzijo za drugi semester, se obeta tudi novo leto nekje na obronkih Kavkaza. :)

6 mojih sošolcev pa se bo v prvem semestru podalo v Ljubljano! Tako da - izziv je na vas! Naredite Ljubljano kar najbolj carsko in pokažite znanja željnim Erasmusovcem, kaj je to slovenska prestolnica!

Lepo vas pozdravlja skoraj že erasmusovska, kanček baltska, ampak vedno vaša,

Ajda

Udomačenka

Zanimivo je, ko se po 6 mesecih bivanja v tujini zaveš, da se ne soočaš več dnevno z različnimi kulturnimi preprekami in da se celo za trenutek lahko pretvarjaš, da si domačin.
Na primer danes v trgovini. Stojim pri oddelku s sadjem in zelenjavo, nakar se neka babica obrne k meni in reče: "Ma queste pere sono 2.8€!" In jaz preprosto odvrnem: "Si, sono care." Ok, nič posebnega, ampak že to, da sem se lahko spontano odzvala na nek naključen komentar, mi je prineslo osebno zadovoljstvo.
In trgovina ni edini prostor, kjer relativno uspešno komuniciram z Italijani. Tudi na bazenu, v barih, na ulici (zadnjič sem nonšalatno dala navodila za pot do Bertinora nekemu mimoidočemu vozniku).
Nadalje sem usvojila tudi italijanske železnice, z vsemi zamudami, posebnimi vagoni in smermi vožnje. Ko sem se vračala z velikonočnih počitnic nazaj v Forli, sem v Bologni suvereno skočila na prvi vlak do Ancone, ki me je uro kasneje dostavil v Forli. Brez premišljanja, brez obotavljanja. Lepa!
Sedaj tudi že trzam na ime Aida, kot me neprestano kličejo moji italijanski sošolci. Kljub mnogim obrazložitvam, še vedno ne razumejo, da je J soglasnik in ne nekakšen I. Oh ja. :)
S kolesom ne bijeva več bitk z mimoidočimi vozili, ker sem podzavestno začela razumeti principe italijanske vožnje in sedaj z mojim kovinskim konjičem veselo švigava sem in tja tudi v najgostejšem prometu.
Še ena krasna: včeraj sem se spontano smejala popolnoma italijanski šali! Taki šali, ki jo razumejo le ljudje, ki so jim jasne regionalne razlike v Italiji in ki med drugim tudi vejo, kaj pomeni 'terrone'. Južnjak po naše. Ampak to je zgolj približen prevod. Poata je v tem, da sem se z vsemi ostalimi družno smejala. Popolna zmaga!

Mimogrede, ko se pogovarjam z Italijani, me ti večkrat vprašajo, kje v Italiji sem že bila. In ko jim začnem naštevati vse Rime, Firence, Bologne, Livorne, Neaplje, itd., me gledajo, kot da sem padla z neba. Potem potihem priznajo, da še sami niso videli toliko Italije. Hehe. Ne se vi hecat s svetovljanskimi Slovenci!

Upam, da mi zgornji spisek poleti uspe dopolniti še s Sicilijo in Torinom, septembra pa s Sardinijo. Veliko pobožnih želja in malo posvetnega denarja!

Lepo vas pozdravlja udomačena, malce svetovljanska, ampak vedno vaša,

Ajda