Zadnje nekaj dni me je zagrabila prava tekaška mrzlica. Sicer že dobra tri leta redno tečem od nekje marca do konca oktobra, ampak vedno sem si vse vzela na izi in lagano sportski, pa sem tekala po 20 minut vsak dan.
To sem počela tudi zadnje nekaj mesecev v Forliju, nakar sem ugotovila, da je moja sošolka takisto tekaška navdušenka in sledila je dolga debata. Najprej sem spoznala, da ni preveč dobro teči vsak dan, ker se odzivnost mišic zmanjša in ker mišice nimajo dovolj časa, da se rehabilitirajo, njihova kapaciteta vsrkavanja kisika se ne poveča. (Upam, da je to dovolj pravilna interpretacija razlage moje sošolke, res nisem tako vešča angleške tekaško-biološke terminologije.) Bojda je najkvalitetnejša tekaška vadba dolgotrajen tek nekje do 4x tedensko. 3x tečeš normalne proge, 1x na teden pa si zadaš dolgo progo glede na svojo kondicijo. Med tekaškim premorom se je priporočljivo ukvarjati tudi z drugimi športi, ampak jaz to tako ali tako počnem - ves teden sem na kolesu, ob nedeljah pa hodiva z Beato plavati na bazen. Bingo!
Skratka dobila sem cel kup koristnih napotkov. Poleg tega sem za rojstni dan prejela obilo športne opreme, ki jo je bilo treba izkoristiti v celoti. Zato sem si naredila tekaški načrt in cilj tega tedna je bilo preteči 10km. Do danes sem (sedaj z načrtovanimi premori) pretekla nekje med 4 in 6 kilometrov na dan. In danes je bil dan D. Desetka.
Najprej je bilo potrebno premagati pot do Parca Urbano, kjer sem sklenila doseči to prelomno številko. Precej neugodno, ker moram direktno čez center, kjer sem se zopet izogibala nervoznim voznikom, sanjavim pešcem in blodečim so-kolesarjem. Začuda mi je uspelo priti na cilj brez poškodb. Vse moje veselje pa je splahnelo, ko sem videla park preplavljen z množicami vikendaških ljudi. Jasno, kako mi ni prišlo na misel, da ne čepijo vsi doma za knjigami, ampak da dobršen del forlijske populacije dejansko živi življenje? No ja. Stisnimo zobe in pot pod noge!
Parco Urbano nudi obilo različic tekaških tras, ker se male poti cepijo in potem spet stapljajo z glavno potjo. Že doma sem preverila dolžino osnovne trase - 2km, hvala Google maps. To pomeni 5 krogov za dosego cilja. Dejansko mi je šlo kar v redu. Nekje pri tretjem ali četrtem kilometru me je zagrabila tista znana naveličanost, ko hočeš odnehati, ker se stvari že malo ponavljajo, pa noge so tudi že malo utrujene, ampak ne, gremo dalje! Razlik med recimo petim in devetim kilometrom skoraj ni. Jaz vedno tečem relativno počasi, ker je glavni cilj vzdrževati povišan srčni utrip in biti neprestano v gibanju. Zatorej pozabimo na kronometer, cilj je zgolj premagati razdaljo.
In tako mi je tudi uspelo. 10 kilometrov. Popolna zmaga! O tej številki sem sanjala dobra dva meseca, pa se mi nikoli ni zdelo, da je pravi čas zanjo. Danes je bil ta čas. In zanimivo, prvič po dveh mesecih teka sem bila v resnici utrujena. Očitno je desetka tista prava razdalja zame. :)
Tako. Nov cilj? 15 kilometrov. Do konca sezone pa mogoče pol-maraton, čeprav to je pa že tudi pol-uresničljiv cilj, ker 21km le ni kar tako. Bom videla, nadaljujem s 15ko, ko jo dosežem, bom pa začela razmišljati o novih ciljih.
Lepo vas pozdravlja športna, utrujena, zelo zadovoljna in vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar