Riga in ostalo

Posipam se s pepelom. Zanemarila sem blog, nekaj, kar si človek ne sme kar tako privoščiti.
Na zalogi imam več izgovorov:
- delo
- delo
- delo

Izberite si najljubšega.

In v resnici se ne hecam. Riga me je nepričakovano zasula z delom. Po nekem hecnem naključju, ki je vsebovalo pošiljanje prošnje mojemu sedanjemu šefu, sem dobila pripravništvo v lokalnem DMC podjetju (destination management company). Šefe je Anglež, prava legendica, ki nam je zagotovila aparat za kavo v pisarni in ki mi je obljubila dostavo rezervnega grelnika na dom. V pisarni sta še dva prijetneža, Latvijka Liene, ki skrbi za vsebino spletne strani in rezervacije za Rigo, ter Uzbekistanec Erkin, ki je bolj tech-savvy in ima na čez oblikovno podobo spletne strani in meta podatke.

Jaz sem se na začetku malo lovila glede svojih delovnih nalog, ker so mi bile prepuščene odprte roke. Tako sem se malce zabavala s promocijo Ljubljanje in pisala vsebino za slovenski del spletne strani. Dokler nisem naletela na SMM. Ja, moje trenutno navdušenje je polno kratic, ki se jih trudim razvozljati. SMM pomeni social media marketing oz. trženje svojega podjetja preko družabnih omrežij.

Do sedaj sem prebrala že ničkoliko blogov, infografik, e-knjig in krajših poročil o tem, kako se lotiti družabnih omrežij. Tema me je precej potegnila in sedaj se relativno veselim prihoda v službo.

Zakaj relativno? Ok, imam super sodelavce in zanimiv projekt, kjer se veliko naučim. Vseeno pa delam od 10h do 18h, kar pobere večino mojega dne. Po službi sem tako utrujena, da zmorem samo pojesti večerjo, pogledati kakšno kuharsko oddajo in grem spat. Če se prisilim, preberem še kaj za magistrsko nalogo. Aja, magistrska naloga. Hm.... Malce je na pavzi, moram priznati.

Sem pa naredila že veliko glede raziskave. Trenutno imam 10 intervjujev, kar se mi zdi kar v redu števlika za 3 tedne raziskovanja. Od sedaj naprej upam vsaj na 20 intervjujev. 20 je kar lepa številka, kajne?

Sicer pa imamo v Rigi -15° in še manj. Kar je verjetno čisto fino, dokler se tvoja soba ne spremeni v hladilnik. Jutri se soočim s svojo stanodajalko in resnica bo prišla na plan. Bo gospa končno povišala gretje ali bo treba rekrutirati dodatne grelce in ne plačati računa za elektriko? Kako se bo razpletlo?

Vikende na srečo preživljam izven Rige (kako fensi se to sliši!), saj sem bila predprejšnji vikend v Daugavpilsu na terenskem delu, prejšnji vikend pa pri kralju mojega srca v Kaunasu. To bo torej prvi pravi zaresni vikend v Rigi. V soboto grem najprej v Miit, carski hipsterski kafič z neomejenim brunchem za 3,5€. Tja grem zares pisati magistrsko. ZARES. V nedeljo pa se bom, upam, končno spravila raziskovati Rigo. In s tem ne mislim na generično pohajkovanje po starem mestnem jedru. Ne. Grem drugam, na nove konce in kraje, kamor turistična noga redko stopi! Juhu! (Če me le ne premaga mraz.)

 Daugavpils

 Daugavpils

ti carski sovjetski spomeniki

 Mark Rothko umetnostni muzej

 utrdba v Daugavpilsu

Tako. To je moje življenje v Rigi. Mogoče mi uspe napisati kaj carskega v bližnji prihodnosti.
Do takrat pa vas lepo pozdravlja zmrznjena, delovna, ampak vedno vaša,

Ajda

Brez predaha

Ok, selim se v Rigo. Hm... Kaj bom počela tam? Pisala magistrsko delo, to že. Ampak ali to res vzame toliko časa? Gotovo bom samo čepela v sobi in se dolgočasila...

No.... ne.

Danes sem si oddahnila šele ob pol devetih zvečer. Zvečer!

Zjutraj sem na vrat na nos hitela na drugi konec Rige urediti potrdilo o začasnem prebivanju, tako da sem sedaj polnopravna članica latvijske družine. Juhu!
Takoj zatem sem se srečala z Anno. Dekle je včeraj na couchsurfing strani objavilo željo po druženju v Rigi in jaz sem, da se ne bi preveč dolgočasila, odgovorila, da imam čas. Odlična odločitev! Z Anno sva se dobili v cerkvi sv. Petra, ki velja za eno večjih znamenitosti v Rigi. Privoščili sva si tudi dvigalo na vrh stolpa, od koder se je čudovito videlo mesto. In meglo. In dež. Baltik pač ne prizanaša.

 Riga, moje mesto.

 Riga 2.

 Cerkev sv. Petra.

 Pa še en vitraž, ker pač mora biti.

Sledila je dolga kava, kjer sem pilila svoje ruske komunikacijske sposobnosti. Eden izmed ciljev, ki sem si jih zadala za čas bivanja v Rigi, je izpopolnjevanje ruščine. Trenutno sem že na kar dobri poti, manjka pa mi še nekaj res klasičnih uporabnih fraz. Tako je, če se učiš jezika v okviru študija. Po rusko znam povedati vse o mednarodnih odnosih med Italijo in Rusijo, o ruski (ne)naklonjenosti Evropski Uniji, o nemško-ruskih pogajanjih glede projekta Severni tok, o vlaganju tujcev v ruska podjetja, ne morem pa se solidno pogovarjati s človekom o normalnih, vsakdanjih stvareh. Na primer, do danes nisem vedela, kako se reče umivalniku. Kar žalostno.
Skratka veselo pilim svojo ruščino. Potem se z Anno podava v moj najljubši del mesta, ki se nahaja med Strelnieku iela, Alberta iela in Elizabetes iela. (Iela je ulica.) Tam so ohranjene najlepše secesijske zgradbe, kar jih Baltik premore. Skoraj vsaka hiša se baha z izrazito barvo fasade (temno rdeča, živo modra, izrazita oranžna), lepimi belimi obrobami in nešteto detajli, najraje z obrazi in viticami. Tukaj kolegu Mirčetu na čast objavljam enega lepših primerkov:

Elizabetes iela.

Sicer pa Riga preseneča na vsakem vogalu. Tudi ko se s tramvajem vozim mimo naključnih ulic, na vsake toliko zagledam kakšno res seksi zgradbo z osupljivimi podrobnostmi. Mesta me ponavadi očarajo z arhitekturo in Riga ni izjema. Čeprav potihem še vedno navijam za Vilnius. Ne tega povedati Latvijcem, prosim.

Zvečer sem se dobila s pravo Latvijko, ki je na moje neskončno veselje privolila v intervju za mojo magistrsko nalogo. Sem poskušala karseda subtilno manevrirati s snemalno opremo, vendar sva spet končali v glasnem lokalu in moji poskusi kvalitetnih posnetkov so šli v nič. Ker pa se učim iz svojih napak, sem tokrat vestno zapisovala ključne stvari v svoj zvezčič.

Za konec me je obiskala še moja stanodajalka in s pomočjo hišnika smo zamenjali posteljo, ki je bila na stanodajalkino začudenje zlomljena. Ja, nisem si izmislila, da se v tej postelji ne da spati. Sedaj imam pošteno posteljo brez napak. Grem kar zgodaj spat, da čimprej stestiram.

Lepo vas pozdravlja ekstrovertirana, lingvistična in karseda raziskovalna ter vedno vaša,

Ajda

12. dan, povratek domov

Potovanje v Gruzijo se je končalo s sončnim jutrom v Kutaisiju. Kratek sprehod po mestu je bil ravno dovolj za še zadnje vtise tega prijetnega, skoraj počitniškega mesta. Še zadnja kava s piškotom pred skokom na maršrutko do Tbilisija.

Vmes postanek za wc, kjer se s Francesco soočiva z bizarno situacijo. Za uporabo stranišč plačava 30 tetrov, vzeti smeva 3 lističe wc papirja, nato pa v straniščih ugotoviva, da gre za 3 wc-je na štrbunk s provizoričnimi mini pregradicami, kjer praktično svojo sosedo gledaš v obraz. Nič vrat, nič zasebnosti. Čisto vseeno, če bi šla lepo za en grm. Najslabše porabljenih 30 tetrov na svetu.

Toaletne prigode so kmalu pozabljene, saj že drvimo nazaj proti prestolnici. Čas je, da zapravim še zadnje izdihljaje gruzijskega denarja, ki ga premorem. Ob 7h zvečer že sedim na avtobusu do letališča, kjer si kot revež kupim skodelico instant špagetkov za večerjo. 'Spim' na letališču in se po 6 urah mučenja je odpravim na check-in.

Riga me pričaka z meglo in dežjem. Kako očitno. Kljub pomanjkanju spanca je čas za selitev v mojo novo skromno sobico v Rigi.

Za konec pa par nasvetov za potovanje v Gruzijo:

1.) V Gruzijo lahko letite z AirBaltikom iz Rige, še kar ugodne cene. Druga varianta je Wizzair do Kutaisija iz poljskih Katowic. Kutaisi je drugo največje mesto in kot tako povsem zadovoljivo izhodišče za nadaljnje izlete.
2.) Naj vas zima ne prestraši, Gruzija nudi unikatno izkušnjo v vsakem letnem času. Če že, se pozimi izognite Yerevanu in preživite kakšen dan več v sončnih gorah.
3.) Prilagodite si urnik. Računajte z malce zamude za vsak prevoz, da se ne boste potem preveč obremenjevali s časom. Tudi pot je velikokrat izkušnja sama, zato ne obupavajte, če boste preživeli nekaj časa na cesti.
4.) Poslužujte se taksijev. So poceni in zelo praktični. Z voznikom se vnaprej dogovorite za ceno in čakalni čas pri znamenitosti. Klasična cena za cca. 15km v vsako smer in 1 uro čakanja je 20 larov. Če le morete, najdite kakšnega sopotnika, da bo taksi cenejši (vedno se najde kakšna potovalna sorodna duša). Večinoma so taksisti tudi osebni vodiči, ki kar zastonj ponudijo lokalne informacije. Radi tudi ustavijo za kakšen lep posnetek in navdušeno slikajo turiste, ki potujejo sami.
5.) Poskusite raznoliko gruzijsko hrano! Izven večjih mest je lahko najti prijetne gostilnice z domačo hrano, kjer gost redko plača več kot 15 larov za poln obrok. Zlasti priporočam Salobie pri Mtskheti.
6.) Naučite se par besed rusko ali pa vzemite s sabo prijatelja, ki govori ta jezik. Osnovne fraze: kdaj gre bus za ______, koliko stane, kje je ________ / kje je postaja za ________. Obvezno se naučite tudi kakšno besedo gruzijsko, naprimer hvala - madloba. So zelo veseli. In seveda naučite se kakšno črko iz gruzijske abecede. Jaz trenutno poznam cca. 7 črk, kar pride prav ko iščeš maršrutko za Tbilisi. Če veš, kako izgledata I in S, si že na dobri poti.
7.) Ne potujte s kreditnimi karticami. V Gruziji so praktično neuporabne. Pripravite si zaloge papirnatih larov.
8.) Obvezni ogledi: Tbilisi, Uplistsikhe, Davit Gareja. Lahko izpustite Gori in Mtskheto (če mene vprašate), Signagi in Kutaisi pa sta prijetni alternativi za podeželski ali mestni oddih.
9.) Idealen čas potovanja je 7-14dni. V sedmih dneh si ogledate bistvene stvari, v štirinajstih pa vso raznolikost Gruzije z obveznim pohodom v gore.
10.) Privoščite si vsaj eno noč v penzionu, kjer boste izkusili gruzijsko gostoljubnost.
11.) Obvezna pokušina vin!

Gruzija in Armenija sta izpolnili mojo dolgoletno željo potovanja na Kavkaz. Lahko rečem, da se tudi pozimi lahko odlično potuje in da sta me državi navdušili predvsem z gorsko pokrajino. Za vsakega popotnika, ki išče nekaj drugačnega, novega in relativno ugodnega, je Gruzija idealna destinacija.

Lepo vas pozdravlja končno ustaljena, post-gruzijska in vedno vaša,

Ajda

 Opera v Yerevanu.

 Cerkev sv. Gregorja.

 Pogled z vrha Kaskad.

 Sončne kavkaške gore.

 Armenske vasice na poti v Tbilisi.

 Čudotivi Signagi.

 Ulice Signagija.

 Gore na jugu Gruzije.

 Čudovit preplet kamnin.

 Samostan Davit Gareja.

 Samostan Davit Gareja.

 Tbilisi.

 Tbilisi.

 Utrdba Narikala v Tbilisiju.

 Tbilisi.

 Katedrala Sameba.

 Mtskheta.

 Etnografski muzej v Tbilisiju.

 Mesto v skali - Uplistsikhe.

 Gruzijska pokrajina.

 Slapovi in tolmuni reke Abasha.

 Samostan Motsameta.

Stolp pri katedrali Bagrati.

11. dan, Kutaisi

Še zadnja resna pustolovščina - Kutaisi!
Zjutraj se zbudim pod ogromno in toplo deko pri Svetlani. Na mizi naju s Francesco čaka zajtrk: kruh, domača marmelada, skuta, kisla smetana, piškoti, trdo kuhana jajca, mandarine, kava, čaj. Pravo razkošje!
Potem pa horuk na pot v Kutaisi, drugo prestolnico Gruzije. Pot do tja je res izkušnja zase, ker zopet divjamo 100kmh po raztreščenih cestah, nepripeti, na zadnjih sedežih. V avtobusu se zopet kadi. Pri odprtem oknu, januarja. Jasno. V enem trenutku me odnese 30cm visoko v zrak. Luknje pa to.

Kutaisi je zanimivo mesto. Pred kratkim so tja preselili parlament, pa tudi sicer je to drugo največje mesto v Gruziji. Že na poti s postaje do hostla naju Kutaisi prepriča - drugega januarja nama mesto nudi 10○C in sonce. Pretoplo za bundo in šal!

Najdeva hostel, kjer star gospod pravi, da je voznik in da čaka dve Rusinji, da gredo na pot. Lahko se jima pridruživa, če želiva, bodo stroški nižji. Ker narobe razumeva, da gremo najprej do samostana Gelati, se usedeva v taksi. Potem spoznava, da se v resnici vozimo do slapov reke Abasha. Najprej sem malce nejevoljna, ker nimam pojma zakaj se vozimo do nekih slapov 40 minut stran iz Kutaisija, potem pa sem vseeno kar vesela, ker bom videla malo narave.
Na začetku slap ni nič posebnega, v spodnjem delu pa postane rečica kar očarljiva s tolmuni in ovijalkami.

Hop nazaj v Kutaisi in naprej v Gelati. Gelati je star samostan, ki je pod UNESCO zaščito in kjer je bila nekoč tudi akademija s predavanji iz astronomije. Simpatičen postanek. Za konec še Motsaminda, drugi samostan, ki je znan po mučenikih, ki so podlegli nasilju muslimanskih misijonarjev. Tudi zanimivo.

Zvečer si ogledava še Bagrati katedralo, ki je lepo osvetljena, in mali center mesta Kutaisi.

Obe sva na kratko z denarjem, ker za vsak dvig plačava ogromno provizije. Jaz sem dvignila 4x in nočem dvigovati več, zato pazim vsak tetri (cent). Morava se odpovedati tudi postanku v Goriju z ogledom Stalinovega muzeja, ker je medkrajevni prevoz preprosto preslab, da bi zmogli ta podvig. Bojda muzej sam po sebi tudi ni ne vem kako poseben, tako da se tolaživa s tem.

Jutri bova tako preživeli ležerno jutro v Kutaisiju, popoldne na poti in večer v Tbilisiju, od koder grem jaz spat na letališče, ker imam zgodaj let.
Pustolovščina je že skoraj prišla h koncu.

10. dan, Gori

Srečno 2014! Upam, da ste lepo preživeli prehod iz decembra v januar. Jaz sem ga. Tbilisi je čarobno mesto med 23:00 31.12. in 2:00 1.1. Mesto postane eno samo tekmovanje v ognjemetih in za dobro uro mestna panorama žari v sto odtenkih. Ljudje na Trgu Evrope so bili dokaj trezni, policaji prijazni, koncert... no, koncert je pač bil. O kvaliteti glasbe bomo kdaj drugič.
Skratka s Francesco sva skupaj napadali steklenico gruzijske penine, ki sva jo odprli za novo leto in sva izgledali kot največji pijanki, ker sva bili edini s pijačo na trgu. Ups.
V hostlu sva srečali Slovenca, kakopak. Rusi so bili glasni in pijani, kakopak. Hrane je bilo preveč, kakopak.

V zgodnjem jutru prvega januarja sva že napakirali stvari in se podali v Stalinovo naročje - v mesto Gori. Najprej so naju taksisti prepričevali, da za novo leto nobena maršrutka ne pelje do tja in da morava nujno s taksijem. Nisva se dali in sva kmalu našli maršrutko. Privačevali 17 larov po osebi.

V Goriju stanujeva pri Svetlani, ki ima ogromne razkošne sobane, ki pa so malo mrzle. Vseeno, privat soba z zajtrkom za dve osebi 30€. Kar v redu. Mimogrede, alternativ v obliki hostlov v mestu ni, zato tak luksuz.
Od Svetlane direktno naprej v Uplistsikhe, kjer doživiva eno bolj nenavadnih izkušenj v življenju. Prideva tja - blagajna zaprta. Kao praznik in ne delajo. Čeprav se turisti zgrinjajo tja. "Smo danes že cel avtobus Kitajcev nazaj poslali!" Najprej prepričujeva. Potem iščeva alternative. Potem probam z jokom. Pomoje jih je jok omehčal. Stari gospod po imenu Stalber (od Stalina in Berie) naju in še eno kazahstansko gospo ilegalno pelje v park. Stalber je arheolog samouk, ker je že kot otrok igral fuzbal na ostankih starodavnega mesta Uplistsikhe. Stalber razloži, da je to ena najstarejših naselbin na svetu in modelčki-carčki so mesto izklesali kar v skalo. Imeli so gledališče, tržnico in seveda žrtveni prostor, torej vse kar sodobnemu mestu pritiče.
Za voden ogled izven delovnega časa damo vsaka 10 larov. Pa še 10 taksistu, ki naju je odpeljal na kraj dogodka. 8€ je baje kar ugodno za tako izkušnjo.

Popoldne greva po ničkaj zanimivem mestu, kjer je itak vse zaprto zaradi praznika. Greva na utrdbo, dokler je še sonce in ujameva razgled na socialistični Gori. Ah, ta lepota! Stalinov muzej je jasno zaprt in bo odprt šele 3.1. Šit. Bo treba nazaj grede narediti postanek.

Jutri hajd v Kutaisi narediti še zadnji postanek na tem potovanju. Kmalu bom že v naročju mačehe Latvije.

Lepo vas pozdravlja ilegalno-turistična, novoletna in vedno čisto vaša,

Ajda