No.... ne.
Danes sem si oddahnila šele ob pol devetih zvečer. Zvečer!
Zjutraj sem na vrat na nos hitela na drugi konec Rige urediti potrdilo o začasnem prebivanju, tako da sem sedaj polnopravna članica latvijske družine. Juhu!
Takoj zatem sem se srečala z Anno. Dekle je včeraj na couchsurfing strani objavilo željo po druženju v Rigi in jaz sem, da se ne bi preveč dolgočasila, odgovorila, da imam čas. Odlična odločitev! Z Anno sva se dobili v cerkvi sv. Petra, ki velja za eno večjih znamenitosti v Rigi. Privoščili sva si tudi dvigalo na vrh stolpa, od koder se je čudovito videlo mesto. In meglo. In dež. Baltik pač ne prizanaša.
Riga, moje mesto.
Riga 2.
Cerkev sv. Petra.
Pa še en vitraž, ker pač mora biti.
Sledila je dolga kava, kjer sem pilila svoje ruske komunikacijske sposobnosti. Eden izmed ciljev, ki sem si jih zadala za čas bivanja v Rigi, je izpopolnjevanje ruščine. Trenutno sem že na kar dobri poti, manjka pa mi še nekaj res klasičnih uporabnih fraz. Tako je, če se učiš jezika v okviru študija. Po rusko znam povedati vse o mednarodnih odnosih med Italijo in Rusijo, o ruski (ne)naklonjenosti Evropski Uniji, o nemško-ruskih pogajanjih glede projekta Severni tok, o vlaganju tujcev v ruska podjetja, ne morem pa se solidno pogovarjati s človekom o normalnih, vsakdanjih stvareh. Na primer, do danes nisem vedela, kako se reče umivalniku. Kar žalostno.
Skratka veselo pilim svojo ruščino. Potem se z Anno podava v moj najljubši del mesta, ki se nahaja med Strelnieku iela, Alberta iela in Elizabetes iela. (Iela je ulica.) Tam so ohranjene najlepše secesijske zgradbe, kar jih Baltik premore. Skoraj vsaka hiša se baha z izrazito barvo fasade (temno rdeča, živo modra, izrazita oranžna), lepimi belimi obrobami in nešteto detajli, najraje z obrazi in viticami. Tukaj kolegu Mirčetu na čast objavljam enega lepših primerkov:
Elizabetes iela.
Sicer pa Riga preseneča na vsakem vogalu. Tudi ko se s tramvajem vozim mimo naključnih ulic, na vsake toliko zagledam kakšno res seksi zgradbo z osupljivimi podrobnostmi. Mesta me ponavadi očarajo z arhitekturo in Riga ni izjema. Čeprav potihem še vedno navijam za Vilnius. Ne tega povedati Latvijcem, prosim.
Zvečer sem se dobila s pravo Latvijko, ki je na moje neskončno veselje privolila v intervju za mojo magistrsko nalogo. Sem poskušala karseda subtilno manevrirati s snemalno opremo, vendar sva spet končali v glasnem lokalu in moji poskusi kvalitetnih posnetkov so šli v nič. Ker pa se učim iz svojih napak, sem tokrat vestno zapisovala ključne stvari v svoj zvezčič.
Za konec me je obiskala še moja stanodajalka in s pomočjo hišnika smo zamenjali posteljo, ki je bila na stanodajalkino začudenje zlomljena. Ja, nisem si izmislila, da se v tej postelji ne da spati. Sedaj imam pošteno posteljo brez napak. Grem kar zgodaj spat, da čimprej stestiram.
Lepo vas pozdravlja ekstrovertirana, lingvistična in karseda raziskovalna ter vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar