Še zadnja resna pustolovščina - Kutaisi!
Zjutraj se zbudim pod ogromno in toplo deko pri Svetlani. Na mizi naju s Francesco čaka zajtrk: kruh, domača marmelada, skuta, kisla smetana, piškoti, trdo kuhana jajca, mandarine, kava, čaj. Pravo razkošje!
Potem pa horuk na pot v Kutaisi, drugo prestolnico Gruzije. Pot do tja je res izkušnja zase, ker zopet divjamo 100kmh po raztreščenih cestah, nepripeti, na zadnjih sedežih. V avtobusu se zopet kadi. Pri odprtem oknu, januarja. Jasno. V enem trenutku me odnese 30cm visoko v zrak. Luknje pa to.
Zjutraj se zbudim pod ogromno in toplo deko pri Svetlani. Na mizi naju s Francesco čaka zajtrk: kruh, domača marmelada, skuta, kisla smetana, piškoti, trdo kuhana jajca, mandarine, kava, čaj. Pravo razkošje!
Potem pa horuk na pot v Kutaisi, drugo prestolnico Gruzije. Pot do tja je res izkušnja zase, ker zopet divjamo 100kmh po raztreščenih cestah, nepripeti, na zadnjih sedežih. V avtobusu se zopet kadi. Pri odprtem oknu, januarja. Jasno. V enem trenutku me odnese 30cm visoko v zrak. Luknje pa to.
Kutaisi je zanimivo mesto. Pred kratkim so tja preselili parlament, pa tudi sicer je to drugo največje mesto v Gruziji. Že na poti s postaje do hostla naju Kutaisi prepriča - drugega januarja nama mesto nudi 10○C in sonce. Pretoplo za bundo in šal!
Najdeva hostel, kjer star gospod pravi, da je voznik in da čaka dve Rusinji, da gredo na pot. Lahko se jima pridruživa, če želiva, bodo stroški nižji. Ker narobe razumeva, da gremo najprej do samostana Gelati, se usedeva v taksi. Potem spoznava, da se v resnici vozimo do slapov reke Abasha. Najprej sem malce nejevoljna, ker nimam pojma zakaj se vozimo do nekih slapov 40 minut stran iz Kutaisija, potem pa sem vseeno kar vesela, ker bom videla malo narave.
Na začetku slap ni nič posebnega, v spodnjem delu pa postane rečica kar očarljiva s tolmuni in ovijalkami.
Na začetku slap ni nič posebnega, v spodnjem delu pa postane rečica kar očarljiva s tolmuni in ovijalkami.
Hop nazaj v Kutaisi in naprej v Gelati. Gelati je star samostan, ki je pod UNESCO zaščito in kjer je bila nekoč tudi akademija s predavanji iz astronomije. Simpatičen postanek. Za konec še Motsaminda, drugi samostan, ki je znan po mučenikih, ki so podlegli nasilju muslimanskih misijonarjev. Tudi zanimivo.
Zvečer si ogledava še Bagrati katedralo, ki je lepo osvetljena, in mali center mesta Kutaisi.
Obe sva na kratko z denarjem, ker za vsak dvig plačava ogromno provizije. Jaz sem dvignila 4x in nočem dvigovati več, zato pazim vsak tetri (cent). Morava se odpovedati tudi postanku v Goriju z ogledom Stalinovega muzeja, ker je medkrajevni prevoz preprosto preslab, da bi zmogli ta podvig. Bojda muzej sam po sebi tudi ni ne vem kako poseben, tako da se tolaživa s tem.
Jutri bova tako preživeli ležerno jutro v Kutaisiju, popoldne na poti in večer v Tbilisiju, od koder grem jaz spat na letališče, ker imam zgodaj let.
Pustolovščina je že skoraj prišla h koncu.
Pustolovščina je že skoraj prišla h koncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar