Iskreno rečeno so bila moja pričakovanja glede Belorusije zelo skromna. Po skoraj dveh desetletjih avtoritarnega režima gospoda Lukašenka, nič reformah v prid tržnemu gospodarstvu in praktični pokorščini Rusiji sem pričakovala malodane razrušene ulice, razcapane ljudi in obilo propagande. Roko na srce, slika ni ravno rožnata, vendar Minsk nikakor ne kaže znakov propada ali bede. Že navsezgodaj zjutraj sem se zbudila v pravo socialistično pravljico - široke in neskončne avenije in bulevarji, posejani s čudeži sovjetske socialistične gradnje. Blok pri bloku, vmes pa niti ene samcate hiše. Bloki so masovni, živih barv in polni socrealističnih detajlov, ki spominjajo na sedemdeseta.
taki bloki se vlečejo v nedogled
Prva postaja je bilo zgodnje kosilo oziroma pozni zajtrk. Raj za vegetarijance? Niti približno. Ostanem skromna in naročim dobro znane krompirjeve polpetke, ki so se vmes srečali z oljem še iz časa socializma. Ojoj. Na srečo me vmes zabavajo beloruski rublji, ki so kopica pisanih listkov z ogromno ničlami. Če se nisem vsaj 5x zmotila pri vseh teh ničlah....
miljon, milijona, milijonu... (tole vse skupaj je vedno cca. 20€)
Po kosilu sledi prvi okus mesta. Šok! Ljudje so neverjetno prijazni (razen prodajalke iz kioska, ki ne mara svoje službe), ulice so čiste, javni prevoz je dobro zorganiziran.... Nisem mogla verjeti, da sem v Minsku! Okej, lažem. Ko sem na stavbah videla nonšalatno razkazovane rdeče zvezde ter srpe in kladiva, potem sem bila hitro v realnosti. Pa vendar. Minsk za naključnega turista deluje simpatično, dostopno in prijazno. Takoj ko mine šok grandioznosti se lahko raziskovanje začne!
"Vrata Minska"
glavna ulica - Prospekt Nezaleznašci (neodvisnosti)
metro postaja Oktyabrskaya, v spomin na revolucijo
Ves hec je v tem, da je bil Minsk skoraj do tal porušen med drugo svetovno vojno in da so ga zato Sovjeti zgradili takorekoč iz nič. Zato se po celem mestu razprostirajo široke avenije, monumentalne zgradbe in pravi socrealistični kipi v nadnaravni velikosti. Kul! Nekje vmes na glavnem trgu opazimo tudi našega kolega na televiziji. Mr Lukašenko himself.
Alexander Grigoryevich
In kaj pravzaprav ponuja Minsk? Poleg tako zelo opevane arhitekture in sovjetske 'nostalgije' sicer bolj malo. Me se podamo v nekaj čudovitih jesensko obarvanih parkov, par simpatičnih cerkvic in en muzej. In še ta muzej je posvečen prvemu kongesu Ruske socialistične delavske partije. Aja, pa na razgledno kolo gremo. Ni slabo za 12,000 rubljev (0,9€).
glavni trg s Palačo Republike
razgledno kolo
koncertna dvorana
hiša nekega šejka
parlament
Lenin
cerkev sv Simona in sv Helene
lep jesenski park
pogled na reko Svislač
cerkev Aleksandra Nevskega
Za povzetek lahko rečem, da je Minsk prijetno mesto za en vikend. Za kaj več bi nam verjetno že postalo dolgčas, je pa prestolnica vsekakor vredna ogleda! Cene v restavracijah niso ne vem kako nižje od naših, so pa cigareti bizarno poceni (pod 1€ na škatlico), prav tako hrana v trgovinah. Prevoz stane hecnih 2500 rubljev (20 centov?), vstopnine vse pod 1€. Tako da se samo izogibajte restavracijam, pa boste lepo prišli čez. In še to - moje bančne kartice so delovale in skoraj povsod lahko plačaš s kartico.
Lepo vas pozdravlja navdušena, še bolj popotniška in zelo vesela, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar