Sonce, morje, plaža... Ne, ne, hec. Sonce, gore, svež zimski veter. Dan v Signagiju. Malo mesto, ki se je raztegnilo čez tri hribe, se baha z urejenimi kamnitimi ulicami in več bankomati, kot jih je mogoče prešteti.
Jutro z Ladom pozdraviva z močno in sladko kavo, nato pa se raziskovanje začne.
Bistven del ogleda Signagija je ravno to - ogled Signagija. Arhitektura je vsekakor izrazito drugačna od Gruzije, ki sem jo videla skozi okno maršrutke. Hiše so zidane z lepimi rdeče-bež kamni, balkoni izrezljani, ulice čiste. Prava atrakcija je obrambni zid, ki se razteza vse naokoli mesta in ki ga priden popotnik lahko obhodi. In ker je Ajda priden popotnik, ga je obhodila. Rdeče-bež kamni so se v jutranjem soncu svetili skoraj zlato in dan je bil tako topel, da sem se morala odpovedati puloverju.
Spisek ogledov ni bil ravno dolg, zato sem takoj po zidu in cerkvi Sv. Stefana odkorakala do cerkve Sv. Giorgia. Ki je bila zaprta. Ves dan. Poskusila sem 3x. Grem mimo babic s štrikanimi štumfi do centra mesta. Kupim preveč sladek zajtrk. V trgovini vidim ogromne kose svinjine in cele piščance.
Glavna postaja dneva - svetišče Sv. Nino (glavne gruzijske svetnice) in izvir svete vode. Iz mesta do tja je približno pol ure hoje in ker je dan topel, se ne obotavljam in odrinem peš do znamenitosti. Svetišče je resnično lepo urejeno, kot nek rimski park, kjer se lahko sprehajaš, v glavni cerkvi pa lahko vidiš mnogo fresk in grob Sv. Nino. En strm spust kasneje sem tudi pri svetem izviru, kjer testiram svetost vode. Poročam kasneje o rezultatih.
Kar gre dol, gre tudi gor, zato nadaljnje pol ure sopiham v klanec. Vse se dobro konča, ko se vrnem v gostišče, kjer me Lado in Kato posedeta za mizo z njuno družino in kjer dobim tudi svoj vegi obrok. Kruh lavaš, francosko solato, gruzijsko pivo in obilico krasnega sušenega sadja - grozdje (pa ne rozine, ampak pravo sušeno grozdje), kaki in še nekaj nedoumljivega, ki izgleda kot hruška križana s hibiskusom. Vse je odlično in skoraj počim od preveč hrane.
Še zadnji večerni sprehod po mestu, dokler ne postanem spet utrujena, kar pomeni, da je čas za degustacijo vin. Grem v Wine World, za kar mi ni žal. Prijazna gospa me popelje v klet, mi razloži vse o gruzijskih vinih in stestirava dva vzorca - belo in rdeče. Rdeče vino po imenu saperavi je odlično in pridno delam zapiske, da česa ne pozabim. Res, saperavi. Zapomnite si.
Zvečer se vrnem v gostišče in po dolgi vroči prhi, ki je sprala z mene umazanijo dveh dni, se zopet znajdem za mizo, polno hrane. Spet srečam kruh ter se seznanim z najboljšim slanim kravjim sirom.... sploh. Na svetu. Druga poslastica so neke vložene češnje, ki niso češnje in so božanske. Bajsa sem.
Z Ladovo hčerko Nato se dolgo pogovarjava o situaciji v Gruziji. Tako kot v Armeniji so tu plače prenizke, da bi sploh normalno živeli, kaj šele da bi kaj privarčevali. Povprečen Gruzijec ne more tako potovati, kot potujem jaz. Ne gre na dopust na Hrvaško in za praznike pogledati adventni Dunaj. Tudi potice nima na mizi. Polagam vam na srce, dragi moji Slovenci, veselite se svoje sreče in užijte je kar se da veliko. In pomislite - večini ljudi se godi slabše kot vam. Zatorej - z optimizmom naprej v nove zmage!
Jaz pa naprej v nove pustolovščine. Jutri se, upam, srečam s slavnim samostanom Davit Gareja. Peljala se bom s taksijem. Luk suz.
Lepo vas pozdravlja debela, posončena, relativno premožna in svetovljanska, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar