Minilo je zgolj 24 ur in spet sem polna vtisov! Tale Kavkaz mi ne da dihati!
Danes mi je uspel velik podivg. V enem dnevu sem prišla iz Yerevana v Sighnaghi.
Ob 7h zjutraj sem že čepela in zmrzovala na avtobusni postaji. Najprej sem se zelo veselila table, ki prikazuje prihode avtobusov z minutami čakanja vred. Potem sem ugotovila, da tabla laže in da je vse 'mal po filingu'. Imela sem srečo, da sem ujela avtobus do glavne avtobusne, od koder sem se z maršrutko podala proti Tbilisiju že ob 9h zjutraj. Urniki ne v Armeniji ne v Gruziji ne veljajo. Med napovedanim odhodom in dejanskim odhodom je še mnogo kajenja, prehranjevanja, lulanja in čvekanja. Zato odrinemo ob 9h.
Nič hudega, voznik zamudo nadomesti z vratolomno vožnjo po že tako razdrapanih cestah. Prevoz in vlakec smrti obenem! Na srečo me zamoti razgled. S soncem obsijane in zasnežene prekrasne gore na severu Armenije mi vzamejo dih.
V Tbilisi pridem ob 2h in srčno upam, da mi bo uspelo ujeti maršrutko v Sighnaghi ob 3h. Utopija. Najprej sem morala 3x vprašati, kateri avtobus pelje do postaje Sangori. Ko sem bila že na napačnem avtobusu, sem prestopila, šla na pravi avtobus, sprevodnica mi pozabi povedati, da moram izstopiti, pešačim eno postajo nazaj, iščem prehod za pešče 5 minut, prečkam cesto ilegalno, iščem maršrutko za Sighnaghi, vsi napisi v gruzijski pisavi, 5x vprašam, kao tukaj zraven, kar je na koncu 10 metrov stran, zamudim maršrutko. Čakam 2 uri na naslednjo, jem hačapuri, ki je carski, in jabolko s tržnice. V teh dveh urah pridejo gospe prodajat banane, limone in kekse vsaj 50x.
Ob 5h končno odrinemo in kar naenkrat imam toliko vprašanj glede Gruzije. Kako je ta država sploh lahko v EaP? Gruzija se namreč s sedeža moje maršrutke zdi od Evrope oddaljena vsaj 100 let. Infrastruktura mesta je slabša kot v katerem koli mestu v Bosni. Urnikov ni, vse se dela 'tako ovako' in vsak voznik je še dobavitelj gradbenega materiala, poštar ter export-import obenem. Res. Na poti v Sighnaghi smo se ustavili za 15 minut, da so fantje lahko razložili valovite plošče s strehe našega kombija. Na javnih mestih se kadi, še v avtobusu se kadi. Povsod se kadi. Okoljska zavest je pod ničlo. Nikjer še nisem videla dežele, kjer bi plastične vrečke in odpadki ležali po drevesih. PO DREVESIH! In to na tone, povsod. Cela država izgleda kot eno veliko smetišče. Res žalostno. Rada bi verjela, da ima Gruzija potencial, ampak oglaša se Zahodnoevropejka v meni, ki pravi, da pač Gruzija ne premore evropske logike. Ne gre za to, da bi bila evropska logika vrednostno boljša ali slabša, samo država, kot je Gruzija, trenutno nikakor ne more ob bok ostalim EU državam. Če je Ukrajina stopničko pod Romunijo in Bolgarijo, Gruzija za njima zaostaja za celo nadstropje.
Po mojih žalobnih premlevanjih sem končno prispela v Sighnaghi. Tukaj se lepa stran potovanja zopet nadaljuje. Mesto je tudi v temi zanimivo in sprehod po kamnitih ulicah je več kot čaroben. Po malce truda najdem gostišče Nato in Lado, kjer me pričaka simpatičen starejši par. Takoj me posedeta, olajšata prtljage in mi napovesta pokušino vin. In kakšna pokušina je to! Čaj, lepinja, solata, domače nefiltrirano vino, žganjica chacha in vložene švindis, ki so kot neke češnje, ampak boljše. Sledi pogovor o Slovaniji (moji domači deželi, jasno), ki pa na srečo pristane v istem košu s Hrvati in Makedonci, tako da dam Ladotu plus pike. Gospod Lado govori lepo rusko in uspe se nama pogovarjati kar celo uro. Potem dobim svojo sobo, ki je samo moja in ne bo nihče smrčal 2 dni in velika postelja bo moja, samo moja.
Danes je bil dober dan. Upam samo, da me tiste smeti s poti ne bodo strašile v sanjah.
Lepo vas pozdravlja absolutno avanturistična, mednarodna, ekološka, slovanska, polna kot boben, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar