Današnji dan ni bil ravno uspešen. Vsako potovanje ima vzpone in padce in tole je bil padec.
Začelo se ni tako slabo. S Francesco sva šli po opravkih do njene univerze, da se je prijavila uradni osebi, itd. Potem sva pohajkovali po zgornjem delu mesta in se počasi vračali nazaj proti predelu Rustaveli. Zares so se moje skrbi začele že s plačilnimi karticami. V Gruziji boste res zelo zelo redko naleteli na plačilne terminale. Jaz sem trikrat že dvignila na bankomatu, kjer me provizija stane 5€ na dvig. Me že glava peče ob zapravljenem denarju. Sprva sem dvignila tako malo, ker sem navajena večino stvari plačevati s kartico. Vsaj hostle in hrano. Tukaj pa te grdo gledajo, če vprašaš za terminal, še grše pa, če ga imajo in poskušaš na njem plačati. Torej primanjkuje mi papirnatega keška.
Druga prigoda je, da greva s Francesco na kosilo. Vprašam, če ima dotična juha, ki jo želim naročiti, meso. V meniju piše, da ne, ampak raje preverim. Natakarica pravi, da ne. Naročim juho. V juhi plavajo koščki šunke. Pokličem natakarico in povem, da sem prosila za juho brez mesa. Mi reče, da je brez mesa. Pokažem in rečem, da je to slanina. Natakarica gre do kuharice, se vrne in reče, da je to redkvica. Povem, da ločim med redkvico in šunko in da je to brez dvoma šunka. Francesca poskusi juho, pravi, da je šunka. Natakarica pravi, da bo vprašala, ampak je potem ni več na spregled. Ajda ostane lačna.
Greva v hrib, jaz že precej stradam. Iščem trgovinico. Po dolgih minutah jo le najdem. Prosim za lobio (lepinjo, polnjeno s fižolom, kar random). Stane 1 lar. Dam 10 larov. Prodajalka pravi, da nima drobiža in da ne more vrniti, torej jaz ne morem kupiti. Ajda jezna in lačna. Potem mi Francesca kupi ta lobio, ker ima drobiž. Hvala bogu.
Dan nekako potem le steče, čeprav finančna agonija ne popusti. Malo se sprehajava po zabaviščnem parku nad mestom, ki ima super razgled in zna biti poleti prav očarljiva lokacija. Nato premlevava situacijo in se odločiva za masažo v kopelih spodaj v mestu. Bi se šli kopati, pa Ajda nima kopalk. Kdo res spakira s sabo kopalke decembra!?! Tudi kupiti jih nisem mogla nikjer - ker je december. Ok, se odločiva samo za masažo. Gospa reče, da stane 10 larov. Krasno! Čakava 20 minut na proste maserke. Druga gospa pride in reče, da je prosto in da soba stane 75 larov. Kakšna soba? Ja, baje rabiva sobo, potem pa se dokupi masažo. Aja, midve bi samo masažo. Ne gre. Propade tudi to.
Ok, bova pa vsaj razglednice poslali. Kupiva razglednice. Kje je naslednja pošta? Tukaj po ulici naprej. Hodiva. Kje je pošta? Še malo naprej. Hodiva. Tretjič - kje je pošta? Nedoločljiv zamah z roko, ki bojda pomeni naprej. Hodiva. Dospeva do azerbajdžanskega veleposlaništva. Policaja pred stavbo rečeta, da tukaj naokrog sploh ni pošte. Aja. Kul. Pol ure hodiva samo nazaj v center.
Greva na tortice, ker moram jaz potolažiti svojo slabo voljo. Vsaj tortice so dobre.
Vrneva se v hostel in Ajda skuha večerjo. Še vedno je malce jezna.
Zato danes tudi ni slik. Ker sem slikala samo toplice, kjer pa nisva dobili masaže, zato to ne šteje.
Lepo vas pozdravlja razdražena, kreditno-kartična, zafrustrirana, malce revna, preveč vegetarijanska za Gruzijo, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar