Nov dan, nova pustolovščina. To je moj moto.
Zato sem zjutraj napakirala stvari, pozajtrkovala z Nato in vmes prevajala iz angleščine v ruščino za novo gostjo iz Rusije, nato pa odrinila iz Signagija, ki me je tako prijazno gostil dva dni in se odpravila v Tbilisi. Pomemben detajl - moja pot je imela še ovinek.
Do samostana Davit Gareja ne vozi noben javni prevoz, zato sem za 35€ najela taksi in se odpravila na pot. Moj taksist je bil Giorgi. Giorgi mi je kupil mandarine (Sakartvelo, Sakartvelo!), vedno znova vpil "Eat! Eat!" in mi pokazal vse slike in video posnetke svojih otrok (Luke in Nicola, če vas zanima). Giorgi mi je dal tudi pravoslavno ikono sv. Giorgia (Georgea, Jurija), ki je njegov zaščitnik in zaščtnik cele Gruzije. Giorgi govori malo angleško in malo rusko, ima pa v svojem Golfu 3 mini gruzijsko-angleški slovar. Skratka, z Giorgiem ni dolgčas.
Pokrajina med Signagijem in Davit Gareja samostanom je osupljiva. Hribi in gore so raznih oblik, kepaste kot cmoki, valovite kot morje, razbrazdane kot pomladno polje in špičaste kot vrhovi smrek. Sneg se je že davno stopil in razkril sloje prsti in kamnin v raznih rdeče-rjavo-rumenih odtenkih. Sonce je zopet žarelo z vso svojo močjo, zato ne bom več poslušala nevmesnih komentarjev tipa "Zakaj pa potuješ pozimi? Takrat res nimaš kaj videti." Mimogrede, moj taksi je bil tretjino cenejši zaradi nizke sezone.
Kompleks Davit Gareja je slaven predvsem zato, ker se je menih Davit za nekaj časa s svojimi privrženci utaboril v gorah in samostan napol vklesal v skalo (ne vem, če ravno on, ampak saj štekate). Tako samostan sestavlja nekaj menihških jam in par cerkev. Z vzponom na hrib se podam še do male jamske cerkvice in nato vse do gorske meje z Azerbajdžanom, kjer že stražita dva carinika. Njuni strogi pogledi mi dajo vedeti, da z njima ni šale in naj nikar ne poskušam prečkati meje, če ne mi bo trda predla.
Giorgi je prijazen in mi pri lokalnem menihu, ki je njegov frend, dobi razglednico. Nato reče, da me za ekstra 5 larov zapelje vse do Tbilisija. Ok. Brum brum mimo Sagareja do metro postaje v Tbilisiju. Tam potem kupim elektronsko kartico za lokalni promet (opa, kako napredno!) in grem do Rustavelija, kjer se nahaja moj hostel. Sleep Inn hostel je kar osnoven, ampak ima grelec vode za juhico iz vrečke in hiter internet. Če mi uspe dobiti še toplo prho, potem sem zmagala! Jutri pride že moja prijateljica Francesca, s katero si bova pogledali Tbilisi in zahod Gruzije.
Lepo vas pozdravlja sedaj že zelo utrujena, nikoli lačna, popotniška in vedno vaša,
Ajda
P.s. Še nekaj mini detajlov, da ne pozabim:
- Videla oslovsko vprego. Parkrat.
- Ob cesti se prodajajo kosi svinjine. Celi kosi (glava, krača, ipd.) brez ovoja. Vse se lepo praši na svežem zraku.
- Gruzijci so izredno ponosni na svoje pridelke. Vsi vpijejo: Sakartvelo, Sakartvelo (Gruzija! Gruzija!).
- Ceste imajo več lukenj kot švicarski siri.
- Vsi mi govorijo, da sem lepa, ker sem visoka (višja od povprečnega Gruzijca), suha (oni so to rekli, ne jaz) in ker imam modre oči. Sploh modre oči so ključne. Bojda nosečnice v Gruziji molijo, da bi otrok imel modre oči. Svašta.
Aja, ker sem lepa in ker govorim več jezikov, bi bojda morala biti ambasadorka Slovenije v Gruziji. Tako pravijo. Jaz jim ne oporekam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar