Za pest orehov: Življenje antropologinje

Vsak poklic, če ga opravljaš s srcem, zahteva nekaj premagovanja in potrpežljivosti. Stvari so redko lahke, vsaj tiste res pomembne. Zatorej se nisem pustila plašiti prihajajočim trem mesecem in sem se pogumno odpravila (nazaj) v Rigo.

Dve leti nazaj sem prišla v latvijsko prestolnico prvič, ko sem želela izvesti terensko delo za svojo diplomsko nalogo. V kratkih dveh tednih sem spoznala čudovite in zanimive osebe ter našla dovolj materiala, da sem svojo diplomo dopolnila z etnografsko narativo. Tokrat se vračam na teren po zgodbe za svoj magisterij. Latvija je (p)ostala moja zvesta spremljevalka in ker je Riga pač super, sem bom januarja za tri mesece preselila v prestolnico in poskušala ugotoviti, kaj se dogaja z emigracijo v Latviji. Od leta 2000 je namreč državo zapustilo že 13% prebivalstva, kar brez dvoma preoblikuje obraz družbe. In to je ves srž moje raziskave.

lepe riške ulice

rože za nesrečo v supermarketu + 95-letnico samostojne Latvije

riška klasika - hiša črnoglavcev

lokalna umetnost

V četrtek dopoldne sem tako odrinila proti Rigi in zvečer že pila čaj 1000 in en cvet pri rojakinji Petri. Prvi dan je bil posvečen obiskom knjižnic, kjer se je na srečo skrival uporaben material za mojo nalogo. Na srečo se latvijske knjižnice malo bolj poslužujejo angleške literature kot litvanske.

Drugi dan bi moral biti namenjen intervjujem, vendar so tu nastopile težave. Že tako sem težko nabrala nekaj skromnih stikov z Latvijci, ki bi bili pripravljeni sodelovati v moji raziskavi. Tako pa je dekle, s katerim bi moralo imeti intervju, odpovedalo sestanek, zato sem imela preveč časa in sem se šla turistko. Tudi prav. Riga je bila za razliko od februarja 2012 topla in ne-snežena. Končno sem opazila vsa res lepa secesijska pročelja.

secesijsko pročelje

cerkev Sv. Petra

grafit

glavni mestni trg

Tretji dan je bil sprva malce ležeren, saj me je Petra uvedla v svet bruncha, ko sva se neobvladljivo basali s hrano že ob 11h. Carski lokal, dobra glasba, oprema v stilu kolesarjenja in neomejen buffet za 3,5€. Temu jaz pravim dobro življenje. Sledil je obisk muzeja sonca, kjer si za 3€ lahko ogledaš premnogo artefaktov v obliki sonca, si prebereš kaj na temo sonca-zvezde in nenazadnje pobarvaš svoje glineno sonce. Ustvarjalne delavnice s 7-letnimi otroki na sobotno dopoldne - kaj je lepšega?

Končno sem dočakala tudi to, po kar sem prišla v Rigo. Intervju. Dobila sem se z zanimivo punco mojih let, ki je Židinja z ruščino kot maternim jezikom in latvijskim pasušem. Zadetek v polno! Pol njene družine živi v Kanadi, sestra pa na Kitajskem. Po 3 urah intervjuja sem se morala kar na silo posloviti, mogoče tudi zato, da bi mi ne bilo treba narediti transkripcije treh ur pogovora. Kolegi antropologi vedo, o čem govorim.

Torej moj testni izlet v Rigo je povečini uspel. Sedaj lahko v miru razmislim, kam me bo vodila moja raziskava in kaj točno želim izvedeti. Do januarja si moram nabrati kar največ kontaktov, sicer pa je Latvija tako rekoč osvojena!