Pobeg domov

Pretekli vikend sem po mesecu in pol 'italijančkanja' le preživela doma. V petek sem namreč morala že četrtič obiskati  svojega oftalmologa, da sva končno razrešila skrivnost poltrdih leč.

Zato sem v četrtek skočila na vlak do Trsta... No, še prej sem ukanila italijanski železniški promet. Moja karta mi je zagotavljala vlak ob 18:55 iz Forlija do Trsta s prestopom v Bologni za 20 minut. Šele pozno popoldne mi je prišlo na misel, da so italijanski vlaki izrazito nezanesljivi in s pomočjo ažurnega svetovnega spleta sem ugotovila, da ima moj vlak že 15 minut zamude, pa je šele v Anconi. Tako sem šla na postajo pol ure prej in se do Bologne prepeljala kar z navadnim vlakom. Po 5 urah vožnje sem le dočakala Trst in s tem tudi svojo čudovito sestro, ki je prišla pome.

Doma smo bili ob 2h zjuraj, ob 6h pa sem že drvela proti Žalcu. Moje veke so se vlekle po tleh. Na srečo sem vse hitro opravila in bila zgodaj doma. Urnik je bil natrpan! Na obisk sem povabila sosedo, ki je nisem videla že dolgo časa in je super punca. Potem kosilo s starši in savnanje v Snoviku. Umazanija - ven!

Sobota je bila bolj športna. Že poleti sem si zamislila vzpon na Lajnarja in Drauha, dva hriba, ki se dvigata nad Sorico. Žal sva se s prijateljico vmes večkrat izgubili in nisva uspeli osvojiti ne enega ne drugega. Tokratna taktika je bila približati se jima izza hrbta - torej s Soriške planine. In napad je uspel! Lajnar: kljukica, Drauh: kljukica. Na hitro smo se srečali še z 'žlahto', nato pa naprej na kavico s sveže zaročeno kolegico, ki me je vpeljala v svet porok in načrtovanja le-teh. Pestro!

V nedeljo sem imela na sporedu še dva 'zmenka'. Enega v Ljubljani s prijateljico iz centralnih koncev, drugega pa na potopisnem predavanju o Kubi, kjer sem na svoje veselje naključno srečala celo kopico svojih bivših sošolcev s fakultete. Krasno!

V ponedeljek ob 3h zjutraj sem že drvela proti Bologni in ob pol 11h razpakirana ždela v svoji sobici v Forliju. Za mano je bil odličen vikend in že sem začela pogrešati svoje slovenske prijatelje, ko sem dobila Giuliino sporočilo, naj se zvečer oglasim na čaju in sardinških sladkarijah. Večerna zasedba je bila stalna in otožnost se je raztopila kot maslo na vroči plošči.

Tako se veselo smejem državnim mejam v brk! Zame prijateljstvo sega daleč preko tega.

Lepo vas pozdravlja vesela, internacionalna, s prijatelji obsuta in vedno vaša,

Ajda