Tokratna destinacija je bila litvanska prestolnica Vilnius (schnellkurs: Litva=Vilnius, Latvija=Riga, Estonija=Tallinn). Vilnius me pozna že od lani, tako da sva se oba veselila snidenja.
Na pot smo se odpravili z ostalimi mednarodnimi študenti, ker smo imeli poleg ogleda Vilniusa organiziran še ogled mesteca Trakai z gradom.
Prva postaja torej Trakai. Več kot odličen začetek! Vreme je lepo, jutro se počasi preveša v prekrasen dan, mesto je urejeno, grad lepo prenovljen, jezero bleščeče in mirno. Edino, kar malce kvari voljo, so množice turistov v gradu. Ker pa smo tudi sami ena izmed teh množic, se ne smemo preveč pritoževati. Tako počasi stopicamo po gradu litvanskega kneza Vytautasa, ki je übercar v Litvi in ga vsi poznajo. Na poti nazaj od gradu do mesta se zvrsti cela množica raznih 'podjetnikov': starejša gospa prodaja domače piroške, neka babica ponuja sveže nabrane maline, tretja gospa borovnice, star dedek ubira takte po harmoniki, medtem ko mlad fantič zvižga na flavto. Prav očarljivo!
Po kosilu se odpravimo naprej v prestolnico, kjer se lepo vreme nadaljuje. Mogoče se sprašujete, zakaj neprestano omenjam vreme, ampak ko bi le v vedeli, kaj vse sem preživela februarja 2012! Dva tedna neprestanega snega, dežja, megle in vetra sta me prepričala v to, da Baltik sploh ne pozna alternative. Ko pa vidiš Litvo dobesedno v vsem svojem sijaju, s temperaturami nad 20°, se ti čisto zmeša. Meni se je. Zato mi morate oprostiti. Tako ali tako bom kmalu pisala dolge odisejade o baltski zimi.
Kakorkoli, čakalo nas je 3 ure vodenja po mestu, ki me je zopet očaralo s svojo romantično preproščino in neustavljivim baltskim karakterjem. Tako takoj za obiskom Klaipede in Nide močno priporočam tudi Vilnius, ki zaenkrat kraljuje na prvem mestu baltskih prestolnic. Mesto ponuja precej - baročno arhitekturo, obvezen gradič na vrhu hriba, obnovljene cerkve, ki jim ni videti konca, tržnice, polne sovjetskih spominkov, moderne in simpatično rustikalne trgovinice, čokoladnice in restavracije, židovsko četrt, muzej Adama Mickiewicza, samooklicano in malce noro republiko Užupis, velike trge in široke promenade.
Zvečer ostanemo v mestu in preizkusimo še nočno življenje, ki ponuja veliko. Sicer je scena usmerjena bolj v diskoteke in klube, katerim se poskušam v velikem loku ogniti, vendar je moč najti tudi precej malih lokalčkov, pubov in jazz kotičkov za bolj subtilne dušice. V zgodnjih jutranjih urah utrujeni popadamo v postelje in odsmrčino v popoldne.
Vilnius nas sicer tokrat hoče malce prestrašiti z dežjem, ampak kmalu obupa in nas časti s še eno rundo sonca. Za začetek poskušamo najti sovjetsko tržnico, ki pa se zapre pred našimi očmi, zato odrinemo nazaj v center in se sončimo v parku. Najbolj vztrajni se povzpnemo na Grič treh križev, od koder se Vilnius razteza v vsej svoji krasoti.
Nato dan postane beden. Na avtobusu nazaj ugotovim, da sem nekje na poti izgubila svoj ipod, zvečer pa nas Roman razžalosti z novico, da je primoran vzeti prosto študijsko leto zaradi bolezni očeta in gre nazaj domov. Situacija je dokaj depresivna, za nameček pa je v Kaunasu začelo deževati.
Dovolj vremena in slabih novic zaenkrat.
Lepo vas pozdravlja malce jezna, zelo žalostna, ampak vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar