Gremo na sever!

4, 3, 2, 1! Blog je nazaj!
Danes sem že celih 24 ur prebivalka alternativne litvanske prestolnice po imenu Kaunas, tako da se že kvalificiram za podajanje mnenja.
Po malce mukotrpnem presedanju z minibusa v Bergamu na letalo do Vilniusa in potem zopet nazaj na minibus do Kaunasa, sva z Andreo končno dospeli do študentskega doma. Oziroma tega, kar je ostalo od njega. Očitno leta in leta Erasmusovcev prinesejo svoje in prvi vtis je bil precej uboren. Najina extra mini soba (velika približno toliko kot moja prejšnja v Forliju) je bila polna prahu, odrgning, ureznin in ostalih poškodb. Andreina postelja je imela pri glavi luknjo.

Po nekaj prerekanja z ubogim študentom na recepciji sva le dobili novo posteljo. Še prej je bilo na vrsti kosilo, saj je bila ura že precej pozna. Zatekli sva se čez cesto, kjer v majhni kantini prodajajo nekaj po imenu čeburek. Ne, ni bilo ne vem kako podobno bureku, bolj polnjeni palačinki. Ampak za glavno jed, solato in pijačo za ceno 3,9€ kar v redu. Sledil je kratek sprehod po Kaunasu, ki naju je na srečo počastil z obilo sonca. Ni slabo, ampak ne vem kam grejo vsa EU sredstva, ki bi jih mesto lahko ali pa celo moralo nameniti popravljanju pločnikov in ostale mestne infrastrukture. Tranzicija se je tukaj ustavila nekje v letu '96.

V velikem nakupovalnem centru Akropolis sva nakupili tiste najnujnejše stvari, kot so krožniki, pribor, čistilna sredstva in osnovno hrano. Ja, v našem študentskem domu ni ničesar. Ne metle, ne jedilnega pribora, nič. Malce utesnjujoče po mojem mnenju. Tako je romalo 40€ zgolj v opremljanje sobe, da je sedaj vsaj približno primerna za bivanje. Seveda sva prej posvetili uro in pol temeljitemu čiščenju, ker zakaj pa bi kdorkoli očistil sobo in jo pripravil na prihod novih študentov??? Popolnoma nesmiselno.

Omembe vredna zanimivost iz nakupovalnega centra:

"Ulovi si krapa" ali ribja ponudba v supermarketu. Na desno so še rakci, zadaj pa še več ogromnih rib. Nadalje sem nekje našla CELE sušene ribe. Riba z glavo in repom, sušena, zapakirana v vrečko. Smrdi po ribi. Bizarno, res.
Sem pa včeraj takoj planila na karums, take male hladne skutke raznih okusov, prelite s čokolado. Definitivno moja najljubša sladica. Omnomnom!

Kaj še? Aja, soba gleda na cesto in ponoči moraš izbirati med hrupom s ceste ali zadušljivim zrakom v sobi. Še več - soba gleda na vzhod in nima pravih pravih rolet, temveč samo take šibke provizorične zastore, kar pomeni vročino in svetlobo. Pomoje sem se danes zbudila ob 6h zjutraj, ker me je kuhalo v postelji, in ob 7h zjutraj, ker je vame svetilo sonce. Brez spalne maske bi preprosto umrla. Kar me tolaži je to, da bo čez 3 tedne mraz in temno, tako da ima očitno baltska zima svoje prednosti.

V trgovini nimajo Baltic timesa, ki je precej dober angleški časopis za Baltik, zato sem prodajalko vprašala, kateri časopis v ruščini priporoča (moja litvanščina še ne seže na raven časopisov :) ). Priporočila mi je 'Vesti', vzamem časopis in nato ugotovim, da je to pravzaprav latvijski in ne litvanski časopis. Naključje? Pomoje ne.

Tako, čas je za kosilo. Z Andreo se danes odpravljava na zahod Litve v Klaipedo, kjer bova raziskali peščene sipine. Zunaj je vroče in sem v kratkih rokavih. Definitiven plus.

Lepo vas pozdravlja malce že aklimatizirana, inkulturirana, nergaška, ampak vedno vaša,

Ajda