No, in kakšna je scena v Rigi?
Priznati je treba, da precej rutinska. To je botrovalo tudi moji krizi navdiha za blog. Večinoma sem na destinaciji soba-služba-soba. Delo mi vzame precej časa, vendar moram priznati, da mi je kar všeč. Naša Travel Out There ekipa je odlična, naša nova pisarna prijetna in naš nov kavomat vse preveč privlačen. V zadnjih dveh mesecih odkar živim v Rigi, sem se naučila ogromno novih stvari. Ne samo o marketingu na družabnih omrežjih, temveč tudi o SEO, CRM in ostalih zanimivih kraticah. Nenazadnje je bilo vredno sprejeti pripravništvo, ki sicer nima nobene veze z mojo izobrazbo, saj mi je točno to pripravništvo dalo znanje na čisto novih in zelo uporabnih področjih. Da izjemnih sodelavcev in novih prijateljev ne omenjam.
Prejšnji teden je minil v velikem slogu. Za začetek sem v nedeljo obiskala eno najbolj priznanih restavracij v Rigi, saj sem preko (opa) facebooka zadela zastonj sladico priznane kuharice Svetlane Riškove. Izkušnja je bila neverjetna, saj je osebje zelo profesionalno, hrana pa tudi ni bila od muh. Mogoče sem bila kanček razočarana nad preveliko količino masla, ki naj bi dodala okus, pa je kvečjemu prevladala nad sicer zelo svežo kuskusovo solato.
Po nedelji je sledil teden v znamenju srečanja vseh partnerjev mreže Travel Out There. V Rigo je prišla vesela druščina zastopnikov petih naših destinacij. V treh dneh smo spoznali eden drugega in zasnovali strateški poslovni načrt za prihodnost. Najlepši del vsega je bilo redno obiskovanje odličnih riških restavracij, med katerimi sem odkrila svojo najljubšo. Če so mi v Key to Riga ponudili ribo kot vegetarijasko opcijo, so v - pazite to - Ribs & Rock pripravili enega najboljših vegetarijaskih obrokov v mojem življenju. Bučke polnjene z gobami in brie sirom z omako iz sušenih paradižnikov in pestom. Končno nekdo, ki razume koncept vegetarijske kuhinje in ne nadomesti šnicla na krožniku s kupom nezačinjene solate. Priporočilo tedna - Ribs & Rock.
Preden smo se poslovili z našimi partnerji, sem doživela prav nenavaden pogovor. Ko sem razložila, da študiram v Italiji, da sem bila na izmenjavi v Litvi in da sedaj živim v Latviji, me je eden od sogovorcev pogledal in dejal: "Uf, ti pa si pogumna, da se takole seliš po svetu." Kako močno se je motil! Niti malo nisem pogumna. Vsakič, ko zamenjam lokacijo, me stisne pri srcu. Poslavljam se od prijateljev, od znanih ulic in od kulture, na katero se mi je uspelo navezati. Vsakič stežka odidem. Strah me je. Strah me je novega in neznanega. Tako kot večino ljudi. In vendar se selim. Zakaj? Ker brez tveganja in premagovanja strahu nikoli ne odkriješ nič novega. In ker življenje, brez sledenja svojim sanjam, ni vredno počenega groša. Če to pomeni, da se moram preseliti v Rigo, se bom pač preselila v Rigo! Do sedaj se je še vsaka selitev obrestovala. Nove izkušnje, nov pogled na svet in najpomembneje - novi prijatelji. Kaj je lepšega, kot živeti življenje v vsej njegovi polnosti?
Tako se maja, po kratkem aprilskem predahu v domovini, vračam na Baltik. Po mnogih preprekah sem se dogovorila za pripravništvo v lokalni izpostavi Mednarodne organizacije za migracije, kjer bom pomagala pri integraciji rusko-govorečih migrantov v latvijsko družbo. Čakata me torej dva lepa meseca novih izkušenj in baltskega poletja. In seveda koncert Kings of Leon v Rigi konec junija. Prava češnja na mojem sladoledu.
Seveda pa je trenutno najbolj v mojih mislih april, ko bom po več kot sedmih mesecih zopet stopila na rodna tla. Vdihnila svež podalpski zrak. Ujela pogled na moje ljube gore. In predvsem z vsem srcem objela mojo kopico prijateljev, ki kljub razdalji še vedno navija zame in se veseli mojih uspehov. Na tem mestu se tako zahvaljujem mojim najdražjim (prijateljem), brez katerih bi bilo življenje v tujini brez dvoma mnogo bolj sivo in nenavdušujoče.
Hvala. Rada vas imam.
Lepo vas pozdravlja pogumna in prestrašena, nova in stara, slovensko-globalna, predvsem pa prijateljev polna in vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar