Pa pojdimo od začetka.
V petek sem preživela zadnji dan v pisarni za nekaj časa. V soboto in nedeljo sem pisala magistrsko nalogo in pakirala stvari. Rezultat? Dve tretjini napisane magistrske naloge in 7 kosov prtljage. Nimam POJMA, od kje so se vzele vse te stvari. Na srečo jih polovica vedri pri Petri, ogromen kovček in poln nahrbtnik pa gresta z mano domov.
Po vikendu je bil čas za selitev. Na srečo je moj šef največji car na svetu in mi je a) pripeljal nov računalnik, b) odpeljal vso robo do Petre, kjer sem kavčsrfala. Tranzit številka 1 je bil tako uspešno opravljen. Žal se je večer zaključil nekoliko slabše. Zopet sem se kregala z najslabšo in najbolj prevarantsko stanodajalko na svetu. Na koncu sem bila po krivici za 40€ lažja, sem ji pa povedala svoje. Nikoli več na ulico Bruninieku!
Dva dni pri Petri sta minila carsko. Veliko sem kuhala, na primer burek, krompir z gobovo omako in njoke. Baje so bili tudi ostali zadovoljni. Petrin cimer Manu mi je tudi nastavil računalnik, čeprav sem se morala danes zateči k hrvaški tipkovnici, da lahko uporabljam šumnike. Slovenska namreč ne dela. Typische.
V torek sem se zares poslovila od sodelavcev, šef pa mi je obljubil, da bom lahko delala pri njih tudi maja in junija. Krasno! Trenutno sem odgovorna za vsebinsko postavitev virtualne igrice za ogled mestnih znamenitosti. Riga in Budimpešta že obratujeta, ostale destinacije pa še čakajo mojo magično roko. :)
Sreda je bila zopet v znamenju selitev. S kovčkom teže malega slona, nahrbtnikom in torbico z drago elektroniko sem odrinila proti avtobusni postaji in sedla na direktni avtobus do Klaipede (Litva). Vožnja je bila čudovita. Latvijska stran nas je sicer počastila z razbitimi cestami, na srečo pa se nam je Litva po meji dobrikala z najkrasnejšo, v soncu žarečo pokrajino. Dolgi brezovi in borovi gozdovi, valoviti travniki in modra steklena jezera so me kratkočasila celi 2 uri. Vmes smo se peljali tudi čez Šiauliai, ki je (vsaj z avtobusa) luštno mesto, ki ga bo potrebno kmalu obiskati.
Proti večeru smo le zajadrali v Klaipedo, kjer bom preživela nadaljnje 3 dni. Znova me je pričakal moj najljubši hostel Klaipeda, kjer se vsakič počutim kot doma. Več kot priporočam! Večer je potekal ležerno in v znamenju vročih prh.
Današnji dan sem posvetila turizmu. Čeprav sem v Klaipedi že bila, me je mesto tudi tokrat popolnoma prevzelo. Center je majhen, ampak prijeten in poln šarma. Stavbe so starinske in ko greš mimo njih, se zdi, kot da ti govorijo svojo zgodbo. Še posebej me je navdušila stavba Univerze v Klaipedi, ki je ena tistih krasnih stavb z rdečo opeko ala Velika Britanija in velikim, prijetno zanemarjenim vrtom.
Ker pa sem se mestnega življenja naveličala že v Rigi, sem se podala na avtobus do Neringe - (pol)otoka nasproti Klaipede. Tokrat sem izstopila v vasici Juodkrante, ki je popolnoma samevala v predsezonskem zatišju. Giulia mi je priporočila Hrib čarovnic, kjer so ob gozdni poti razstavljene lesene skulpture. Absolutno vredno ogleda. Gozdni mir so motile le tri vreščeče ruske deklice, ki se jih materi nista trudili umiriti. Sicer pa spokoj in končno terapija narave.
Pot iz gozda vodi preko celotnega otoka na drugo stran, kjer se odpre razgled na Baltsko morje. Dan je bil oblačen in vetroven, ravno prav za romantičen, osamljen sprehod po plaži in nekaj selfiejev. Opomnik: kupi si eno teh bajnih lesenih hišk ob obali za poletno počitnikovanje.
Ker je bil dan kar precej mrzel, sem čas do avtobusa preživela v eni in edini kavarni v vasi. Zadala sem si tudi nalogo, da bom cel dan poskušala govoriti zgolj litvansko, da izpilim svoje komunikacijske sposobnosti. Končni rezultat ni bil slab, nekje so me celo imeli za malo manj zgovorno domačinko. TO!
S trajekta sem dobesedno odbrzela v hostel na kosilo in v zavetje topline. Odločila sem se, da bom preostanek dneva posvetila pripravam na jutrišnjo konferenco, kjer predstavljam svoj prispevek na temo emigracije iz Latvije. Tako ali tako je zunaj bedno vreme..... No, ne. Sredi tega bloga se je zjasnilo in sedaj sveti lepo večerno sonce. Štos dneva - do takrat, ko bom v centru Klaipede, bo že tema in se mi ne splača ven. Mah... Računam, da bo jutrišnja konferenca toliko bolj vznemirljiva.
Tako. To so bile dogodivščine zadnjih dni. Povzetek je jasen: Litva je moja daleč najljubša dežela in kar predstavljam si, kako živim tukaj. Narava je res lepa, sicer nekoliko ploščata (gore, kje ste??!!!), ampak se odkupi s številom jezer na prebivalca. Ljudje so simpatični, ravno prav prijazni (nekje v tem vljudnostnem rangu Slovencev), hrana je odlična, življenje poceni in na dobri meji med tradicijo in globalizacijo. In jasno - litovščina je najboljši jezik na svetu. Pika, konec. Torej v neki srečni zgodbi me boste našli ali v Vilniusu ali v Klaipedi. Z leseno vikend hiško v Kuronijskem zalivu.
Lepo vas pozdravlja litvanofilska, utrujena, naravna, morska in vesela ter vedno vaša,
Ajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar